Ekologi brez meja nadaljujemo z akcijo. Kot bi rekle naše babice: “da se nam kri ne ustavi!” Tokrat smo v Mariboru, Slovenski Bistrici in Piranu v sodelovanju z mariborsko Zvezo prijateljev mladine, bistriško Ropotarnico, Okoljem Piran in piransko občino izvedli serijo delavnic. Udeležilo se jih je šestdeset predstavnikov lokalnih skupnosti, ravnateljic in vodij šolske prehrane, kuharjev in kuharic, državljanov, aktivistov in podjetnikov. Povsod so nas veselo sprejeli in tudi medijev ni manjkalo - poziv za akcijo se tako nezadržno širi.

Na delavnicah smo predstavili osnovne številke o količinah zavržene hrane - po zadnjih podatkih Statističnega urada smo v letu 2013 proizvedli 149.000 ton zavržene hrane. Pokazali smo razloge za nastajanje zavržene hrane v gospodinjstvu in rezultate naše spletne ankete o našem odnosu do količin. Spregovorili smo o najpomembnejšem: kaj lahko storimo, da preprečimo in zmanjšamo nastajanje zavržene hrane.

Pisana udeležba nam je omogočila, da smo si izmenjali izkušnje in se pogovorili o možnih ukrepih. Kar nekaj udeležencev je opozorilo na to, da nas dušijo različna pravila, odvečno administriranje in ukrepi “racionalizacije” predvsem na račun osebja, kar velikokrat privede do slabše storitve in zato tudi do večjih količin zavržene hrane. Pestrost udeležencev je prispevala tudi k spoznanju, da nimamo enega recepta za vse. Še več. Iz razprav je bilo jasno slišati poziv k povezovanju - izmenjavi dosedanjih izkušenj in projektnemu sodelovanju.

V Slovenski Bistrici sta se nam na delavnici pridružila mentor in mladi raziskovalec z OŠ Poljčane, kjer so izvedli raziskovalno nalogo na temo, kako zmanjšati njihov okoljski odtis. Sami so bili presenečeni, da ima daleč največji delež v njihovem okoljskem odtisu prav zavržena hrana. Še več! Mladi raziskovalci so uporabili tudi metodo izračuna življenjskega kroga, ki je prav tako pokazal, da so največje obremenitve - in zato tudi možnosti za največje prihranke - v količinah zavržene hrane. In če smo še malce pikri - medtem ko učenci v osnovni šoli uporabljajo metode analize življenjskega kroga, na ministrstvu za okolje ne premorejo enega samega okoljskega ekonomista. Še kako veseli bomo, če nas bodo demantirali, češ, saj ga imajo!

Pomemben element delavnic je bilo večkrat izraženo stališče, da se je zelo spremenilo sprejemanje okusov hrane s strani otrok - tako na primer zavrnejo v šolski kuhinji narejen puding, ki vsebuje mnogo manj sladkorja. No, danes ni več nobena skrivnost, da proizvajalci hrane v svojem prizadevanju, da preživijo na trgu, posegajo po sveti trojici živilske industrije: sladkorju, soli in maščobah. In ker smoter ni samo prodati, marveč tudi zagotoviti vrnitev kupca, da zmeraj znova poseže po našem proizvodu, je potrebno izrabiti vse biološke in organske mehanizme upravljanja z našimi pričakovanji, predvsem ugodja.

Kar nam je samo še dodatna spodbuda za nadaljnje delo. Delavnice so rodile mnogo zelo konkretnih idej za nadaljnje sodelovanje z različnimi deležniki. Krog sodelujočih se tako samo povečuje. Z veseljem se bomo še srečali.

In ne boste verjeli - če nas želite v vašem okolju in če lahko zagotovite tako pestro udeležbo, se vam bomo z veseljem odzvali in skupaj z vami poiskali primeren termin. Kontakt: Albin Keuc, vodja projekta Volk sit, koza cela, albin.keuc@ocistimo.si. 

Piše: Albin Keuc

Vir: http://ebm.si/o/sl/