Sanskrtski izraz Kāla ima v spletni 'pametni knjižnici' - Wisdom Library - 29 definicij. Nekaj od teh definicij se navezuje na čas, odvisno pa je tudi od tega, kako je ta beseda zapisana oz. naglašena. In ne, ne mislim govorit o različnih pomenih te besede, ker bi to potrebovalo kar nekaj raziskave in razumevanja oz. znanja, želim zapisati le nekaj misli v povezavi z besedo 'čas' in ker tudi starodavni jezik predstavlja nek določen čas, sem se odločila uporabiti prav izraz – kāla.

Čas..., kako gledate nanj? Se počutite zaradi njega kaj omejeni? Vas čas kdaj priganja? Vam časa primanjkuje? Vam čas krati ure, dneve, leta?
Prav gotovo je odgovor na vsa vprašanja: da. Zelo smo omejeni s časom in dejstvo je da čas 'teče in nič ne reče'. Jutri je že nov dan, čez 12 mesecev bo za nami še eno leto, če 'nekaj let' bo za nami tudi naše življenje.

Vse to so dejstva, ki jih ne moremo zanikati. In tudi zaradi tega podzavestnega védenja, stalno hitimo, da čim več izkusimo. Vendar ni ura tista, ki določa čas, ura čas samo meri. Čas ustvarjamo sami. Čas je gibanje. Merimo pa ga na podlagi gibanja Sonca od vzhoda do zahoda, od enega letnega cikla do drugega; kot tudi mesečno gibanje Lune okoli Zemlje. Analogna ura je pravzaprav prikaz gibanja sonca in lune in 12 razdelkov na njej je določilo tudi dvanajst enakih razdelkov na nebu, kar s skupno besedo imenujemo zodiak, ki predstavlja potovanje Sonca preko teh 12 razdelkov neba – astroloških znamenj, ki jih preide v enem letu, dokler ne pride zopet do spomladanskega enakonočja in prične nov cikel.

Vse to nam ustvarja percepcijo časa, ki ga v resnici ni, tako pravijo. Ta del nekako še ne morem čisto dojeti, v praksi definitivno ne! Mi pa zelo ustrezajo momenti brezčasja, ko samo si, ko ti je samo dobro in prijetno in si lahko z lahkoto rečeš, 'kok je pa men dobr'! Vendar ti momenti, so po mojem občutku, čedalje redkejši, zato sem se tudi odločila pisati o tem.

Nedavno sem bila s prijateljicama na pijači in pri eni sem opazila, da se zelo otepa misli, da čas beži, v smislu let in posledično staranja. Trudim se bit realna, čeprav tudi meni ni všeč, da čas tako hitro beži, vendar dejstvo je, da smo že krepko čez polovico življenja, če vzamem eno življenjsko povprečje. Neka statistična dejstva so tudi, da v kasnejših letih lahko pride do več zdravstvenih tegob, manj moči za kakšne stvari, manj vitalnosti in elastičnosti telesa, še kasneje tudi krhkosti kosti itd. In prijateljica, ki je sicer inteligentna, vem kam je merila, ko se je razburila, ko sem vrgla kost v to smer. Mislila je, da sem zgolj negativna in da se tudi v zrelih letih imaš še kako lepo in lahko izkušaš in uživaš življenje v polni vitalnosti in z iskricam v očeh. Vse to vem in upam, da slednji dve izreki čim dalj zadržim.

A iztočnica debate je bila, kako smo vse obremenjene in posledično utrujene, kako imamo vse manj časa, kako bi še marsikaj rade počele pa nam čas ne dopušča, kako čedalje več delamo in hitimo, pa nam kljub vsemu zmanjkuje čas, kako imamo vse manj časa tudi za druge in konec koncev za sebe in svoje 'priboljške'.

Torej, kaj se dogaja?

Razlog ni v času. Sonce, Luna in ostala nebesna telesa, se enako hitro gibljejo. Čas si krčimo sami oz. nam ga tudi drugi, v vse bolj napornih službah, kjer vse prepogosto za delo dveh oseb pričakujejo, da dela ena. Prepričana sem, da boste nekateri rekli, ne, kar za delo treh oseb. Namreč tudi to pogosto slišim. Kaj se dogaja? Ne vem ali jaz srečujem samo takšne ljudi, ki imajo podobne izkušnje, vendar ne bi rekla, saj o istem poročajo tako mladi, kot tudi tisti, ki so zelo dobro situirani, a za to dobro situiranost, če jo želijo še obdržati oz. vzdrževati, zdaj delajo čedalje več in bolj naporno.

Velik odmerek porabe časa je prispevala moderna tehnologija, ki pa se še kar širi in širi. Vse več časa prebijemo na socialnih omrežjih, kot tudi na spletnih aplikacijah, od katerih so nekatere že nujno potrebne in od tebe nekaj zahtevajo, da nekaj spremeniš do tega in tega datuma, sicer ne boš mogel več uporabljati. In da to spremeniš oz. potrdiš..., najprej vprašanje, zakaj moram zdaj spet nekaj spreminjati in ponoven zakaj je to potrebno oz. kaj drugačnega spet to prinaša in zakaj za vraga moram dati svoj datum rojstva, če želim podaljšati Špar kartico. A potrebujejo statistiko koliko jih obiskuje Špar vsak dan, koliko vsak teden in katere starostne skupine in kaj... kakšen kruh kupujemo, še vedno bolj samo belega ali smo že prešaltali na bolj kvalitetna žita? A za takšno statistiko bi bila dovolj letnica rojstva, torej zakaj datum? Aha, zdajle se mi je posvetilo... da ti čestitajo za rojstni dan in ti povedo, da imajo dober popust na tortah. Ali pa 'aha', da vedo kaj si po horoskopu in te še psihološko poskušajo doumet.., kaj bi enemu biku po horoskopu, ki rad dobro je, ustrezalo kupit za jest v naslednjem tednu!

V glavnem, vse to mi ni prav nič všeč in se mi zdi da zelo kolektivno brezglavo rinemo nekam, o čemer se nam zelo malo sanja in smo kot ovce za zakol. Totalna kontrola na vsakem koraku. Osebno se počutim čedalje bolj omejena, ne samo v času, temveč tudi v svobodni volji in izbiri.

Tehnologija je vse hitrejša in naprednejša, časa pa imamo vse manj. Kako je to možno? Ali ni namen napredka v tehnologiji, da nam bo lažje, da lahko hitreje dostopamo do stvari, ljudi in informacij in da nam je zaradi tega omogočeno več prostega časa. Ne vem, kaj pravite? Jaz ne bi rekla, da je temu tako, temveč ravno obratno, da nas tehnologija še bolj ukaluplja in nas ima pod nadzorom vseh 24 ur dneva.
Si danes predstavljate iti na dopust brez telefona? Naši starši in tudi sama sem imela možnost to izkusiti, ko še ni bilo teh 'pametnih stvari' in nič nam ni manjkalo in občutek sprostitve in svobode je bil veliko večji... bi rekla zdaj, če primerjam.

Čas se seveda da 'ustavit', najbolj s prisotnostjo v trenutku. Ampak tudi za to nimam časa. Biti v trenutku..., ja ok, samo najprej moram naredit plan za jutri, kaj bom oblekla, kaj bom povedala šefu v službi, kdaj bom šla na pošto, da mi jo ne bodo zaprli, kdaj se bom končno dobila s prijateljico, kateri že dolgo obljubljam snidenje itd itd. Mogoče ni res? Kolikokrat ste zares v trenutku s solato, ko jo perete, kolikokrat ste v trenutku z dežnimi kapljami na obrazu, kolikokrat ste v trenutku opazovanja sončnega zahoda ali zavestno s svojim vdihom in izdihom in konec koncev, kolikokrat ste v resnici v trenutku, tudi ko vozite avto? Če ne bi naš avtopilot tako dobro delal, verjemite, da nas že zdavnaj več ne bi bilo.

Odmikanje od prisotnosti v trenutku ter času v katerem naj bi nam bilo lepo, pa je tudi zaradi vse manj energije, zaradi utrujenosti, tudi že izčrpanosti. Slišim, da se pojavlja vse več izgorelosti od dela in hitenja, kot tudi čedalje več depresivnosti. Torej, kaj se dogaja, se sprašujem in mi nihče ne zna odgovoriti, ker smo vsi malo že zmedeni.

Nekdo je rekel: »bogat si toliko, kolikor imaš prostega časa« in zelo se strinjam... in čez glavo mi gre pesem
»Ustavil bi čas, zavpil v nebo...«

Bejžmo delat naprej, nimate več časa brat.

Prisrčen pozdrav, Mely

Vir: www.mychi.si