Draga moja,
ko se zjutraj boš zbudila
ti najprej ura ne bo zvonila
in na svojih ustnicah
mojega poljuba ne boš zasledila
ter roka moja
te ne bo objela,
le žalost,
le žalost v srcu bo kričala
in ti v postelji boš jokala,
ko te spomin popelje v moje srce.

Ko se zjutraj boš zbudila
se po obrazu ne boš umila,
da šminka na ustnicah ti bo ostala,
saj veš da sem te preteklo noč
zadnjič poljubil jaz
in nikoli več srce moje
te ne bo ljubilo.

Ko se zjutraj boš zbudila
ti bela roža
v vazi sobo bo krasila,
a ti boš v postelji za menoj
solze točila
in ubila te bo bolečina,
ki dušo ti bo zlomila,
ko se zjutraj boš zbudila…