Svetloba je zjutraj bolj mehka
in nežna; med drevesi se prepleta
kot umiti lasje mladenke.
Njeni odtisi zlatih črk sestavljajo pesem.
Pesem spomina luči v odlomljenem žarku,
pišočem po listih, napetih srebrnine noči.
Noč je iz senc stkala tančico čez morje,
prekrito z vezenino molka v oseki.
Prižiga se ogenj.
Oko ujame vrtinec.
Obstane sredi kroga.
V osi gibanja.
Prisotno kot metafora.
Gibanje seže v globino.
Nekaj samotnih postav stoji na obrežju.

Misel ujame vrtinec.
Se vanj potopi.
Nenadoma se razkrije žarek in vstopi
v zlato morje sredi kroga fiktivnih svetov.
Odsev nebeškega gradu na morskem dnu.

www.tatjana-malec.si