In prišel je Njegovv čas,
čas ko so ga izdali, križali,
tisti ki jim je zaupal, živel z njimi...
Zakaj, ker je bilo tako usojeno,
ker jim je zaupal,
živel s svojim naukom,
ga širil med ljudi,
kazal na človekove slabosti,
je pričakoval preveč,
bil zato kaznova s križanjem,
od koga že, kdo je opazoval vse?

Tam nekje živi družina,
troje otrok z materjo in očetom.
Skromno iz rok v usta,
večkrat so lačni kot siti.
Mati je ostala brez zaposlitve,
oče brez plačila za opravljeno delo...
Boli jih, saj otroci tega ne razumejo,
ne razumeta zakaj oče in mati jočeta,
Pa hčerka vpraša, mama ga bodo križali...
veš tistega ki je kriv da nimamo kruha,
da ne živimo kot drugi, sosedje...

Ne otrok moj, smo le na preizkušnji,
takšni ki boli, nekdo nas je izdal...
Drugi le opazujejo, so nemočni,
čeprav bi nam lahko pomagali,
toda bojijo se zaradi sebe,
počutim se kot da so nas križali...
toda če umremo zaradi lakote,
bodo oni rešeni mi pa,
Govorili bodo da smo sami krivi,
ker nismo hoteli jesti...
Tisti ki so nas križali ne bodo krivi...