Ko berete kakšno od knjig J. Ankerja Larsna občutite, da prežemajo njegove romane življenjska modrost in njegove » izkušnje večnosti«, to je izraz, ki ga je uporabljal sam, da bi izrazil stanje, ki je sčasoma zanj postalo resničnost. Pripadal je » bojevnikom luči«.

Iz delcev opisa lastnega življenja, in nekaj jedrnatih prehodov v njegovih romanih lahko ugotovimo, da je bil pisatelj J. Anker Larsen ezoterično umerjen.

Da bi ustvaril odprta vrata za žejne duha, kot je to imenoval, je v opisu svojega življenja prenesel na papir izključno svoj duhovni razvoj. Uporaba besede » jaz« mu ni ugajala, kar spoznamo iz njegove pripombe : nikoli nisem opazil, da so ljudi pridobili na lepoti, če so uporabljali besedico » jaz«.

J. Anker Larson se je v osemdesetih letih prejšnjega stoletja rodil na Danskem. Rastel je v kmečki družini. Čeprav ljudje v njegovem rojstnem okolju niso bili posebno verni ( duhovni), je imel že kot otrok občutek, da mora obstajati nekaj večnega. Te občutke je sprejel kot resničnost, ki je bila v njem in ga je obdajala. Včasih jo je lahko občutil zelo jasno. Sem in tja se je zgodilo, da je to nebeško sonce zasijalo zelo močno globoko v njem, da je popolnoma pozabil, da še obstaja svet s prijatelji, s katerimi se je igral.

Ko je odraščal, je nebeška sončna Svetloba skoraj neopazno izginila iz njegovega življenja( kdo je že nekaj časa na Poti to zelo dobro razume). Sence so postale gostejše in vse se prestavilo v bolj grobo resničnost. Končno je bila večnost za Larsna kot dan, ki je minil !

Globoko v svoji notranjosti pa je ostala praznina. Tako je postal Larsen veren in je začel z duhovniškim študijem. Vendar ni trajalo dolgo, ko je opazil, da je teološka fakulteta izsušen kraj za žejno dušo. Pouk je primerjal s kavo, ki so jo sicer označili kot tako, pa to ni bila.

Ko se je odvrnil od teološkega študija, je prišel v stik s teozofijo. Tam je izostril oko za družinske dokumente, kot jih je imenoval: za vsa duhovna dela, kot so Tao Te King, Upanišade, Bhagavadgita, dela Sufi pesnikov in krščanski misteriji ter končno tudi Nova zaveza-Svetega pisma. Toda resničnost, ki jo je iskal, ni mogel najti niti pri teozofih. Namesto tega je občutil močan odpor do metafizike in zavedal se je velike nevarnosti okultizma.

V svoji brošuri o resničnem življenju je opisal okultizem tedanjih teozofov , kot osebno vadbo, da bi razvili instrument, s katerim bi lahko dosegli znanje o višjih svetovih. Toda, tako se je vprašal, kaj okultist doseže s tem? Proučuje astralni svet in veča svoje zunanje vedenje. In ničesar drugega. Ne doživi nikakršnega dušnega razvoja. Nobene duhovne rasti! Veliko jih je s tako dejavnostjo izgubilo psihično in telesno ravnovesje. Sicer je tudi njega samega pritegnila metafizična okužba, ki tako pravi je grozila, da bo postala kronična.

V teozofskem nauku o evoluciji ni mogel videti ničesar drugega kot prestrašeno borbo za zrak. Jasno je, da se je ukvarjal z dvema naravnima redoma in vidike o tem osvetljeval tudi v svojih romanih. Označeval ju je kot odprti in zaprti ali kot točko in lok.

V svojem romanu Posvetitev ( 1928) je ilustriral pojme prek moža s piščaljo, ki je mladino na vasi zabaval z globokoumnimi zgodbami. V eni teh zgodb je opisal, da zoglenela notranja stran glave piščali predstavlja vidni, zaprti svet, sijoča zunanja stran pa božanski odprti svet. Torej ena in ista glava piščali in vendar neznanska razlika med notranjo in zunanjo stranjo!

V romanu Omama ( 1934) doživi glavni junak vizijo. Vidi, kako se vrti neznansko veliko kolo, ki nenehno dviga vse navzgor in jih ravno tako neizogibno spet spušča navzdol. Samo osi v središču, je mir, tam je večnost.

Potem ko se je J. Anker Larsen relativno nedotaknjen iz metafizičnega pragozda in po izkušnjah, ki go razočarale, ostal praznih rok, ga je napolnilo neizmerno domotožje po nebeškem soncu njegovih otroških let. Zopet se je obrnil k družinskim dokumentom. Ni le odkril, da so vsi pripovedovali o istem, ampak tudi to, da niso bili le nekakšna razmišljanja. Bili so obrazložitve izkušenj! Doživetij! In ravno to je iskal Larsen. S teorijami se ni mogel zadovoljiti. Moral je doživeti resničnost samo.

Seveda se ta samouresničitev tudi pri Larsenu ni samodejno zgodila. Naletel je na številne prepreke, ki jih srečuje vsak resni iskalec resnice. Ko se je ponovno pojavila odprtost za sonce večnosti, je bila sodba Svetlobe brez milosti. Glasila se je: živiš popolnoma napačno življenje. Če ne boš zopet tak kot otroci, ne boš dedoval Novega življenja.

Torej, to ni bilo lahko, pravi avtor, kajti lažje gre kamela skozi šivankino uho, kot postane odrasli tak kot otrok. Dobro se je spomnil svojega strahu, da bi se osvobodil prevladujoče časopisne kulture. Otresti se mora znanja, talenta in samozavesti. Nujno je bilo, da se zopet poda na raven kmečkega hlapca.

Kasneje , ko je prodrl do določenih rezultatov in je nekajkrat doživel prebliske novega življenja, je začel po njem intenzivno hrepeneti. Poskušal je z voljo priklicati taka stanja, vendar ga je to še bolj oddaljilo od njegovega cilja. Končno je opustil tudi to samovoljo in sklenil, da bo vsak dan, ki mu ga je Bog dal, živel po notranji prošnji:
Gospod, kaj hočeš, da storim?

Ta proces je zahteval čas in pozornost. Medtem pa, ko je bil na tej poti, je čutil, kako se rahljajo vezi časa in prostora. Oddaljevalo se je hrepenenje po osebah in krajih. Njegova čustva se niso ohlajala, vendar ni bil več ločen od moči, ki jo je prej občutil.

V določenem trenutku je imel občutek, da so njegov duhovni proces vodile višje sile. Naenkrat je v njegovem življenju zopet nastala pomlad. Pogosteje je občutil intenzivna doživetja večne resničnosti. Če bi ga dober prijatelj vprašal, zakaj ni po najhitrejši poti postal svetnik, bi odgovoril, da se temu čudi tudi sam.. Vendar je treba bilo odstraniti mnogo umazanije, kajti stare človeške navade so pač trdovratne.

V njem je zopet na vso moč sijalo nebeško sonce njegovih otroških let in postalo zanj nova zavest. To dejstvo mu je dalo veliko dušno moč izraženo v knjigah, v predavanjih, ki jih je imel, če so želeli. Upal je, da bo naletel na duhovne sorodnike, ki so bili še dojemljivi za tisto, kar je nanj tako močno delovalo.

Tako je imel v dvajsetih letih nekaj nagovorov pred takratno » filozofsko šolo« , v katerih je navajal vidike, ki so sedaj v enaindvajsetim stoletju zopet zelo pomembni.

Živimo v stoletju odklona in razkola. Vsak novi razkol je kot lopata, polna peska, ki jo vržemo v globino miselnega življenja. In človek se tega še veseli,ker ne ve, da se veseli lastnega zatona.

Prihajajoča generacija bo vedno močneje obvladovala mehansko življenje in novi razkoli bodo vedno bolj onemogočali vsako globljo misel. Pri tem bodo mladino po eni strani oklenili dogmatični okovi, v katerih bo njihovo mišljenje komaj še izraženo ali pa sploh ne, po drugi pa gola intelektualnost, ki jo bo s svojo oholo duhovnostjo tako zastrašila, da bo imela vsako želja po večnosti za norost.

K sreči pa neka skupina ljudi ne bo dolgo zadovoljna s tem, kar jim kot hrano ponuja ta čas. Pojaviti se morata lakota in žeja, ki bosta nekaj ljudi prisilila k temu, da bodo iskali globlje zadovoljstvo. Že sedaj obstajajo na zemlji ljudje, ki so prenehali biti pionirji življenja, ki v sebi nima večnih vrednot. Čutijo potrebo, da na novo poiščejo Boga.

Ne morem drugače, kot da se ozrem po času, v katerem bodo ti ljudje oblikovali elitno skupino religije, ljudje bodo obravnavali stare dogme kot starine, ki jih je treba previdno odstraniti , da ne bi ovirale novega v njegovi rasti. Če hoče človek ozdraveti, je to nujno. Tako Larsen v nagovoru leta 1927.

Če boste vprašali, ali lahko greste lahko sami po tej poti ali ne, boste našli odgovor v Kralju Learu v coklah , ki ga je Larsen napisal leta 1933. Roman se dogaja v dvajsetih letih . Glavna oseba reče nekoč, da v kratkem ne bo več mogoče iti po poti samouresničitve kot posameznik.

Tudi roman Posvetitev se konča s pozivom glavni osebi, ki je dosegla posvetitev in hoče sedaj osnovati duhovno skupnost. Ker je tema tega članka doživetje večnosti, prepuščamo Larsnu, da pojasni, kaj je večno življenje in kaj ni.

Večno življenje nas nenehno zasleduje kot bolezen, neka vrsta duhovne tuberkuloze, ki se izraža na različne načine.

.. v fantazijah, katerim ponujena ne zadošča in jo zato popačijo.

.. v predstavah, da je večnost nekaj, kar lahko merimo z dolžino in v tem osnovni veri, da se začne večno življenje šele po smrti;

.. v veri v obstoj staršev v otrocih, ki imajo obisk pri še živečih starših za veliko žrtev.

.. pri močno spiritistično in medijsko obteženih osebah se kaže v nemirnih nogah mize in mrzličnih religioznih delirijih ;

.. in kot je bilo že omenjeno, se kaže tudi v prestrašeni borbi za zrakom, teozofskem nauku o evoluciji.

Mladim ljudem, ki so za to še dojemljivi, bi rad rekel: večno življenje ni dežela na oni strani smrti, kjer sonce nikoli ne zaide, kjer se življenje ne konča. Večno življenje – tega ne ne morem nikoli ponoviti dovolj pogosto je stanje duše, ne pa zgolj podaljšanje tega življenja. Večnost je najgloblja resničnost življenja. Razodeva se v bistvu človeka, ki je dosegel posvetitev in okoli tega bistva.

Varuj se ljudi, ki dobro mislijo na političnem, socialnem, družbene, religioznem ali znanstvenem področju. Kajti skoraj ničesar ni, kar bi povzročalo toliko zla kot » dobro«, namerno dobro, ki ve najbolje, ki je utvara, katerega je treba brezpogojno vsiliti človeku, pa naj velja, kar hoče. In ne glej slepo ob večnem zvonjenju dobrodelnosti, ki vsiljuje po vseh deželah v najrazličnejših oblikah. Kajti nič drugega ni kot sredstvo proti bolečinam proti mehkužni migreni človeštva.

Ne pusti, da te imajo še naprej za norca. Ne izgubi poguma, ampak z zaupanjem zgradi oltar neznanemu Bogu v svojem srcu. Prišel bo dan, ko bo On sam zanetil ogenj na tem oltarju, ki si ga v pričakovanju postavil zanj. In čim bolj se osredotočimo na ta cilj, toliko močneje bodo dišale rajske cvetlice na tem bednem svetu časa in prostora.

V takem človeku bo rojeno nepremagljivo dobro in prehajalo bi iz njega k vsem ljudem, ne glede na to, za koga gre. To mogočno dobro je večno sonce, ki sije nad pravičnimi in krivičnimi. Je nepremagljivo dobro, ki je edino resnično dobro.

In za konec Danec s prisrčnim humorjem pojasnjuje: če bi mi za podaljšano novo življenje ponudili vse zaklade tega sveta in mi obljubili, da bi jih smel za vse čase neomejeno uživati, bi se samo glasno nasmejal in vrgel vse na smetišče.

Konec

Miran Zupančič