Dnevnik Sergeje Bevc, Zavod za novodobno izobraževanje, na začasnem delu v Berlinu

S prihodom v Berlin se je res začela prava dogodivščina v mojem življenju. Vožnja z avtom iz Slovenije v Nemčijo je bila lahka naloga v primerjavi s celim tednom. Kajti to mesto tako intenzivno vibrira s svojo energijo, da zahteva popolno prebujenost in prisotnost.

Z Nino sva se v Berlinu najprej dobili z Isho. Ogledali sva si moje delovne prostore in sobo za goste, kjer sem bivala en teden. Sledila je večerja za štiri z multikulturnim ženskim klepetom, ki je enak ne glede na to, od kod prihajamo. O tipih in odnosih seveda. In ko smo postale najpametnejše za tisti večer, smo se odpravile na balkanski žur.

To noč sem sredi Berlina slišala Magnificovo "Hir aj kam, hir aj go". Vsakič, ko se spomnim na ta trenutek, se nasmehnem. Bil je trenutek zavedanja, da bo vse okej. Popolnoma je pregnal strahove in dvome, ki so se pletli po moji glavi. Zavedno in nezavedno.

Januar 2011 – prvi teden
S ponedeljkom sem začela spoznavati svoje novo delovno okolje in ljudi v njem. Komaj sem se nagledala novih obrazov, že sem letela na tečaj nemščine. Po mrzličnem vpijanju informacij o delu, jeziku, prevozih in nasvetih sem bila najsrečnejša zvečer, ko sem šla sama okoli TV stolpa na Aleksanderplatzu.

V petek sem našla sobo. Prvi oglas, prvi klic in prva soba v Berlinu. In upam, da tudi ostane do konca moja. Starinska omara. Starinski stol, s katerega lahko opazujem ulico ali berem. Okenska polica s svečko. Zraven svečke je prostor za slovenskega slavčka, ki sta mi ga podarila Daniela in Filip.

Mala pisalna miza s predalom. Velika postelja. Visoki stropovi. Velika okna. V stanovanju živim skupaj s petčlansko družino. Rada slišim otroški živžav v ozadju, ko kaj delam v sobi. Vendar sem zaenkrat še tako veliko naokoli, da se še nisem uspela bolje spoznati z njimi.

V soboto zvečer sem se dobila na pivu s štirimi Slovenkami. Vsaka ima svojo zgodbo z Berlinom. Ena je rojena Berlinčanka, po rodu pa Slovenka. Druga je spoznala Berlinčana v Ljubljani pred desetimi leti. Zdaj živi v Berlinu in ima dva otroka. Tretja je na podiplomskem študiju, četrta pa je prevajalka in tu izpopolnjuje svoje znanje nemščine. 

Prvi teden je od mene zahteval zelo veliko energije. Biti moram dovzetna za vse dražljaje iz okolice. Vse mi je popolnoma novo in neznano. Včasih ni enostavno. Sploh če se izgubiš – kar se meni dogaja vsak drugi dan. Napačna postaja na napačni strani in že si "nevemkje". Vendar sem vesela, da sem tukaj. 

Drugi teden 
Moj teden poteka tako, da sem dopoldan na Združenju za evropsko izobraževanje (GEB), popoldan pa na tečaju nemščine. Moje znanje nemščine se izboljšuje iz dneva v dan. Vendar sem tipično nestrpna in bi zelo rada znala že vse kar takoj. Tako je tudi na delovnem mestu.

V soboto sem šla na letališče iskat Michaela iz Severne Irske. Za 20 tednov je prišel na prakso v sklopu programa Leonardo da Vinci. GEB mu je uredil delovno prakso in vse ostalo, kar sodi k programu. Zvečer smo šli ven s sošolci s tečaja.

Med sabo se sporazumevamo v nemščini in se odlično razumemo, ker vsi znamo jezik slabo. In ko govorimo vsak svojo nemščino z mešanico slovenščine, korejščine in italijanščine, debata postane zabavna. In glasna, kar ni dobro, če si na podzemnem vlaku. Tukaj namreč ni ravno v navadi, da bi ljudje kaj dosti debatirali med vožnjo. Večinoma imajo slušalke v ušesih ali berejo knjigo.

Danes je Michael začel tečaj nemščine. V bistvu tukaj vsak teden pride kdo na novo. Kar je dobro. Ko sem v nekom drugem kot v zrcalu prepoznala svoj strah in zmedenost, sem dobila občutek, da sem ju tisti trenutek premagala.

Marec
Zdaj pa naj napišem še nekaj o svoji službi. Nerada pišem o tem. Ker nisem zadovoljna. Pa ni nič narobe z delovnim mestom. Le kako naj bo, saj si ga šele ustvarjam. Že prvi teden so me nekateri vprašali, če bi ostala v Berlinu. Ali če iščem službo v tujini?

Jaz pa sem si mislila: "Če me še enkrat tole vprašaš, grem kar spakirat in nazaj v Slovenijo. Pa kaj ti ni jasno?" Prvi teden, ko sem vsa prestrašena gledala naokoli, me sprašujejo takšne stvari. Saj ne rečem, tukaj sem zaradi dela. Če bi hotela počitnice, ne bi nikoli izbrala Berlina.

In jaz sem nato samo hitro odgovorila: "Delati si želim tam, kjer me potrebujejo." Hvaležna sem bila sama sebi, da nisem pokazala strahu, ki sem ga občutila cel prvi teden. Vsak teden je bolje. Napredujem. Tako nekako se odzivam in spoznavam svoje sposobnosti v neznanem delovnem okolju.

Preprosto se moraš soočiti s sabo in se narediti uporabnega. Ni druge. Še vedno pa lahko spakiraš in greš domov. Vendar je za takšno odločitev Berlin preveč zanimiv in izziv večji od strahu. NI NUJNO, DA VSE RAZUMEM.

Vir: www.euekspres.eu