Nekega dne je oče zelo premožne družine peljal sina na izlet na podeželje z izrecnim namenom, da mu pokaže, kako revno ljudje živijo. Preživela sta nekaj dni in noči na farmi družine, ki bi jo lahko smatrali za zelo revno.

Na poti domov je oče vprašal sina: “Kako si se imel na potovanju?” “Bilo je enkratno, oče!”

“Si videl, kako revni so ljudje?, je vprašal oče. “O, ja,” je odgovoril sin.

“Povej mi torej, kaj si se naučil na tem potovanju,” je vprašal oče. Sin je odgovoril: “Videl sem, da imamo mi enega psa, oni pa štiri. Mi imamo bazen, ki sega do polovice vrta in oni imajo zaliv, ki nima konca. Mi imamo svetilke na vrtu, njih osvetljujejo zvezde ponoči.

Naše dvorišče sega do ograje, oni imajo vso obzorje. Mi živimo na majhnem koščku zemlje in oni imajo polja, ki segajo v nedogled.

Mi imamo služabnike, ki nam služijo, toda oni strežejo drugim. Mi si kupujemo hrano, oni si pridelujejo svojo. Mi imamo okoli posestva zidove, ki nas varujejo, oni imajo prijatelje, ki jih ščitijo.

Oče je bil brez besed. Nato je sin dodal: “Hvala, oče, da si mi pokazal, kako revni smo.”

Ali ni čudovito, kako lahko gledamo na stvari? Da nam misliti, kako bi bilo, če bi vsi bili hvaležni za to, kar imamo, namesto da nenehno skrbimo, česa vse nimamo.

Zadovoljstvo je najdragocenejši zaklad... Tisti, ki je zadovoljen v življenju, je najbogatejši človek. Tisti, ki je poln želja, je najrevnejši.

(iz spletne revije Heart2Heart)


Natalija Godeša