Ljudje so se prenehali spraševati, prepustili so se materialnem toku dogodkov. Izgubljeni spomini, skriti nekje globoko v ozadju zavesti, nas poskušajo zbuditi in predramiti iz lastne pozabe. Tisti hip, ko je človek, kot edinka celote, naredil svoj del naloge, je odrezal nit ki ga je povezovala z Materjo, ter se poistovetil z lastno kreacijo.

Ta prečudoviti svet, ki ga je ustvaril, je opazoval, občudoval in raziskoval. Ni se zavedal da vse to početje, na videz nedolžno, na njegovo zavedanje deluje destruktivno. Vse večje in globlje oddaljevanje od celote je človeka v popolnosti ločilo od informacij in uvida, kdo sem jaz. Identifikacija z lastnim telesom ga pahne v igre lastnega uma, kar ni nič drugega kot podprogram glavnega programa, ki naj bi ga vzdrževal da deluje v materialnem trodimenzionalnem svetu.

Zbledele slike v duši so samo drobtinice katere ni možno sestaviti v celoto, in v končni točki še one zbledijo. Začenja se dolga pot iskanja. Kaj in koga v resnici iščemo?

V globinah naše notranjosti se nekaj premika in kot pekoča bolečina nas duši do onemoglosti.
Ta pekoča bolečina je prisotna, vedno bolj in bolj navzoča, se prestavlja v ospredje iz življenja v življenje. Na tisoče let smo se učili živeti v sožitju s tem, kar smo kreirali ter upoštevati zakone, ki so vsajeni v samo bit narave planeta.

To pulziranje planeta je del nas, nekaj nepozabnega, domačega pa kljub temu zastrašujočega.
Še vedno je nekje v ozadju spomin na vse te zvoke in vibracije katere prežemajo planet. Prišli smo od nekod, da nekaj naredimo, in v tem intenzivnem delu smo se zgubili. Sedaj nadaljujemo delovanje v ponovnem iskanju smisla, izgrajevanja sebe in vseh svojih božanskih teles.

Materialni svet nas je potegnil vase in v svet dvojnosti. Tukaj smo spoznali in spoznavamo prav vse plati polaritete sveta dualizma: dobrega in slabega, luči in teme, angela in demona.

Svet dvojnosti nas je pripeljal do točke popolnega razvrednotenja vsega kar je božansko.

In prav v tem času teme, obupa, straha, bolečine nas je ponovno poklicala VELIKA MATI.

Se nadaljuje!
www.vindol.org