Moje otroške sanje so bile, da bi imel velik motor in postal kralj avtoceste. A narediti vozniški izpit je bila popolnoma druga zgodba. Moral sem se naučiti cestnih pravil in vaditi vožnjo, da bi uspešno prestal vožnjo med ovirami.

Naučiti sem se moral manevrirati po natrpanih mestnih ulicah in vedno nakazati svojo pot drugim voznikom. Bil je dolg in naporen proces, a moj inštruktor vožnje je rad filozofiral na to temo. Spominjam se neke posebno težke lekcije. Nikakor nisem zmogel speljati okoli ovire in sem padel.

To me je tako vznemirilo, da sem pričel dvomiti vase. »Nikoli ne bom naredil izpita!« sem vpil. »Pomiri se,« je dejal inštruktor. »Morda tega ne vidiš, a vsak dan zelo napreduješ.« »Sam sem bil učitelj po poklicu, zato sem poznal metode, s katerimi učitelji spodbujajo svoje učence.

Zato tudi nisem verjel njegovim besedam. »Potrebno bo več kot oguljena fraza, da me boste prepričali.« sem dejal. »Ko nocoj prideš domov, položi lečino seme v kos vlažne vate. Nato jo vsak dan pol ure opazuj, kako raste. Potem mi bos povedal, kaj si opazil.« je rekel inštruktor. Seveda nisem opazil ničesar. Po treh dneh sem obupal.

Po dveh mesecih sem z mnogo truda in koncentracije končno uspešno opravil vozniški izpit. Na dan izpita je moje lečino seme prebilo kos vate in vzklilo. V trenutku sem razumel, kaj mi je moj učitelj želel sporočiti. Nemogoče je seme pripraviti do tega, da bi vzklilo.

Ostati mora pod površjem do trenutka, ko je pripravljeno, da se prebije na zrak. Četudi bi se semenu mudilo, ne bi moglo pospešiti svoje rasti. Včasih je potreben mir in čas, da stvari v nas vzklijejo in pričnejo rasti. Čeprav tega ne vidimo, so nova semena vedno prisotna v nas, počasi in neopazno napredujejo, dokler niso pripravljena da vzkalijo v pravem trenutku.

»Drevesa nas učijo potrpljenja – ne zlomijo se ob prvem znaku nevihte.«
Carl Beaupre

Vir: www.klub-srecnih.si/zgodbice.html