Beseda in slike so pravzaprav v rokah tistih, ki obvladujejo množično posredovanje informacij. V njihovi oblasti so besede in slike, ki vodijo milijarde ljudi. Milijarde ljudi vedno znova poslušajo iste besede, gledajo vedno iste, ki pa seveda prikličejo v njih vedno znova iste misli, občutke in delovanja.

Tako sredstva javnega obveščanja oblvadujejo človekovav vsakdanjik. Ljudi ozaveščajo in zabavajo, jih učijo in vzgajajo, zapeljuje in zavajajo. Sateliti in internet, E-pošta in CD-rom, Handy in faks, računalnik in televizija so postali nepogrešljivi.

Najpomembnejše znamenje civilizacije je danes televizija, tudi v džungli in v puščavi. “ Sodobnega človeka “ od zibelke do groba spremlja površna zabava, ozko in izkrivljeno informiranje in številna ponavljanja. Temu nihče ne more uiti. Ljudje v sodobni družbi v vseobsegajočo tehnologijo.

Beseda in slike prodirajo v zavest ljudi. Kar je sprejemljivo, sprejmejo, kar jim je tuje, zavrnejo, tako dolgo dokler zavest ne izrazi svojega odpora. Pranje možganov je stalen proces. Duša je skrita in njena luč je ugasnila. Ko poskuša šibko protestirati, jo zavrnejo s tolažečimi besedami in lepimi podobami. To so prazne pleve brez svetlobe.

Oddajniki radijskih in televizijskih postaj človeštvu neprestano posredujejo informacije. Atosmfera je izpolnjena s električnimi impulzi, ki prihajajajo iz aparatur in prihaja v zavest. Preko podzavesti vplivajo na življenje človeka, živali in rastlin. Onesnaževanje okolja?

Knjige in revije poveličujejo stvari, ki bi sicer smele pokazati na dnevno svetlobo. Ljudje pa verjamejo, da bodo s pomočjo znanosti videli svet jasneje kot prej. Nove teorije o nastanku vesolja ogrožajajo obstoječe znanosti. To, kar človek premišljuje, je v njegovi zavesti. Če te meje podre in razširi, lahko pride do novih vidikov. Sredstva javnega obveščanja pa še vedno širijo milijardo krat iste misli in občutke.
Ti vzgibi se povezujejo v mogočna energijska polja in hranijo skrite „satanske kneze in oblast“ nad človeštvom. Človekovo zavest zadržujejo na novoju usodne nevednosti. Prepričujejo ga, da živi v svetlobi, da je svetloba on sam. Kdo bi potemhotel še verjeti, da v resnici živi v globoki temi, da je on sam tema in je v najboljšem primeru v njegovem bistvu le še iskrica prvotne svetlobe?

Človekova duša se je prodala temi. V svoji nevednosti pa je človek tega še celo vesel.

Sredstva javnega obveščanja lahko na ljudi vplivajo še posebno preko filmskih idolov in zvezd, televizije, športa in politike. Ti idoli in zvezde utelešajo idealnega, popolnega človeka, človeka, ki so ga ustvarila sredstva javnega obveščanja. Njihove besede so, kot bi zavrteli magnetofonski trak nazaj, govorica njihovega telesa pa je naučena do zadnje podrobnosti. Značaj, lastnosti in dogodke jim pripišejo pisci njihovih govorov.

Njihovo življenje ni resnično. Vse v njihovem življenju je preračunano le na to, da mi učinek na ljudi.. Nič ni resnično. Med svojimi štirimi stenami so pogosto le karikature te idealne podobe, ki jo morajo zaradi zahtev poklica ali svoje politične stranke predstavljati. Z glasbo, govorico, gibanjem in popuplarnimi stavki osvajajo srca svojih navdušencov, saj jim darujejo luč v njihovem žalostnem vsakdanu. Ta navidneza luč ni namenjena ujeti duši, ampak jazu-egu. Ni pomembno , ali so njihovo in njihove besede resnične.

Pred svojo publiko lahko krepko lažejo in velikokrat jih to slavi prav zaradi njihovih laži, pri katerih so tako spretni. Preden ljudje spregledajo njihovo igro , zvezda že zapusti oder, na temnen fimanentu prevare pa zasije že nova zvezdica. Resnični človek živi. Je svetloba. Resnični človek je svoboden. Je eno z Bogom in živi v popolni enosti s prebujenim dušnim človekom. Sliši in razume Besedo, ki odzvanja že od začetka stvarjenja.

Kdo je on? Kdo sliši in razume Božjo Besedo? Mnogi iščejo Besedo, ker jih v to sili notranje hrepenenje. Hrepenijo po tem, da bi jo ponovno slišali. Ko jo najdejo, pa nanje preži ponaredek. Kdor lahko prekine manipulacijo in zavrne vse posnemanje, pokaže globljo ljubezen do Božje Besede. Prizadeva si, išče in koplje v sebi, da bi našel izvir življenja.

Ta izvir je v človeku, vendar ga mnogi ne prepoznajo, je kot mrtev. Namesto resničnega človeka, živi biološki človek v svetu, ki ga je ustvaril po svojih potrebah. Njegova govorica ni več „Beseda“, ki je bila v začetku. Ne more več slišati, kaj šele razumeti. Med svojim blodenjem v materiji je razvil govorico, ki mora služiti, da se čim bolje prilagaja v padlem svetu. Besedo za besedo se oddaljuje od Besede.

Sredi mogočnega, naš svet obdajajočega polja trplenja, strahov in upanja, v katerem je ujeto človeštvo, večno, neuničljivo odzvanja prvotna Beseda. Sedaj je prišel čas, ko lahko Beseda v človeku spet spregovori, toda ne iz krvi, niti iz volje mesa niti iz volje moža. Ta Beseda se rodi iz Boga. Slišijo, spoznajo in razumejo jo tisti, ki uvidijo, da so to Besedo zlorabili; ki spoznajo, da jih ta Beseda povezuje z Bogom, medtem ko zemeljske besede povzročajo prepad; ki doživi, da Beseda poklanja moć prenove, medtem ko druge besede ne dajejo moči; ki spoznajo, da je ta Beseda Božja volja.

Kdor se zave, da je ločen od Besede, ki je bila od začetka in to Besedo spet sprejme, jo bo nekoč lahko tudi izrekel.

Konec

Miran Zupančič