Iluzija materialnosti
Kako je mogoče, da absurdno prazen atom obravnavamo kot gradnika »trdne« materije? Zakaj se nam zdi, da je materija resnično nekaj »trdnega«, čvrstega? Odgovor je presenetljiv: zaradi skoraj svetlobne hitrosti, s katerimi se subatomski delci gibljejo v njem.

Čeprav je elektron (pravilneje elektronski oblak) brez mase, dejansko je in ga tudi »opažamo« na vseh mestih krožnice hkrati, krožnice pa se gosto prepletajo in prekrivajo ter ustvarjajo vtis, da gre za polno kroglo.

Slika bo jasnejša, če si predstavljamo primer ventilatorja: pri majhnih hitrostih vrtenja v polju vetrnice opažamo meglico, ki jo ustvarjajo vrteči kraki. Tudi prst bi lahko vtaknili skozi to meglico, če bi tvegali udarec po njem. Če pa bi se vetrnica vrtela s svetlobno hitrostjo, bi namesto meglice videli trdno ploščo in tudi otipali bi jo lahko! S hitrostjo prevarate vid in tip!

Privid trdne materije torej nastane kot posledica velikanskih hitrosti v mikroskopskem svetu. Trditev vzhodnih modrecev, da je vse, kar gledamo, iluzija, maya, se ujema s tem spoznanjem. Popolnoma jasno nam je , da je zelo realistično (celo 3D) gibanje na platnu v kinu le utvara. Gledamo le statične slike, ker pa se vrstijo zelo hitro, ustvarjajo vtis »živosti«. Mehanizem »trdnosti« je podobna prevara.

Pri razčlenjevanju svojega pogleda na masne objekte nas Haramein šokira z izjavo, da so ti povezani s pojavom »črne luknje«. Pravi nekako takole: vse, kar se giblje, od subatomskih delcev do galaksij, črpa energijo iz vakuuma. Generiranje energije v krčitvenem delu stvarnosti se dogaja v vakuumu skozi ukrivljanje prostorčasa proti jedru masnega objekta – »točki singularnosti« sistema. Vsaka delitev, ne glede na to, na katerem področju skaliranja se dogaja, ustvarja singularnost; ta pa se povezuje s fenomenom »črne luknje«, pojavom, ki ga popisujejo tudi Einsteinove enačbe polja.

SE NADALJUJE

Zoran Železnikar
www.prisluhni.si/