Piše: Maja Južnič Sotlar v novi Vivi www.viva.si

"Še enkrat bi šla skozi vse"
"Rak se mi je zgodil, čeprav sem vedno verjela, da tako huda bolezen lahko doleti samo druge. Bil je strahoten šok, ne le zame, ampak za vso mojo družino. Nikoli ne bom pozabila joka svoje hčerke, ko sem ji povedala za diagnozo. Bila sem v stanju hkratnega šoka, zanikanja in sprejemanja.

Toda rak, kot vidim zdaj, mi je prinesel tudi dobre stvari. Spoznala sem veliko čudovitih ljudi, ki me spodbujajo in mi konkretno pomagajo," pogumno in mirno pripoveduje gospa Marija, s katero smo se pogovarjali natanko mesec dni po rekonstrukciji dojk.

V uredništvo je vstopila nasmejana in optimistična in prav nič v njeni drži, hoji ali obnašanju ni izdajalo, kaj vse je preživela. Na vprašanje, kako se počuti, je brez pomisleka odgovorila, da odlično in da niti za trenutek ni obžalovala odločitve za rekonstrukcijo. "Dobro sem vedela, v kaj se spuščam in kaj me čaka.

Že na prvem posvetu na onkološko-rekonstruktivnem konziliju so mi kirurgi zelo podrobno in z občutkom razložili ves postopek dvojne operacije in za vedno mi bodo ostale v spominu besede prof. Ahčana, ki mi je rekel: 'Prvi teden po operaciji bo zelo težek, toda zaradi tistega, kar sledi, se izplača. Maksimalno se bomo potrudili, in če boste zadovoljni vi, bomo tudi mi.' V hipu sem vedela, da je moja odločitev prava; zdravnikom sem stoodstotno zaupala."

Preventivno odstranjena dojka
Obžalovala ni niti odločitve, da si je dala preventivno odstraniti tudi drugo, zdravo dojko. "Veliko mojih sorodnic je zbolelo za rakom dojk. Ko je to doletelo še mene, sem vedela, da imam veliko možnosti, da v prihodnosti zbolim še na drugi dojki, zato sem se odločila, da si dam odstraniti obe."

Operacija je uspela!
Na kliničnem centru so jo namestili v sobo skupaj z bolnico, ki je bila že peti dan po operaciji. "Vedno ravnajo tako. Bolnico, ki je tik pred posegom, namestijo v sobo s pacientko, ki je operacijo že prestala, in ko vidiš nekoga, ki okreva in je dobre volje, te je manj strah. V psihološkem smislu je to zelo dobra poteza. Naslednje jutro sem odšla v operacijski blok manj prestrašena. Ko sem se zvečer zbudila iz narkoze, sem bila predvsem začudena.

Pričakovala sem hude bolečine v telesu, vendar me je močno bolela le desna roka, ki je bila med operacijo ves čas iztegnjena pod pravim kotom, vanjo pa sem imela vpeljano infuzijo. Bila je otečena in bolela me je še naslednje tri dni. Osebje je ves čas skrbelo, da so bile bolečine obvladljive, spodbujali so me, naj pokličem takoj, ko bi bolelo. Zato me rane in šivi niso boleli, le roka, zanimivo.

Ves čas sem morala nositi po meri izdelan steznik za trebuh, poseben športni nedrček in kompresijske nogavice, da mi v krvi ne bi nastajali strdki. Že drugi dan po operaciji so me sestre posedle, tretji dan sem vstala, četrti dan pa sem že šla sama po hodniku, ravno v trenutku, ko mi je nasproti prišel mož. Za oba je bil to zelo čustven trenutek, ki ga ne bo pozabil nobeden od naju. Sedmi dan sem lahko odšla domov."

Dobro okrevanje
Gospa Marija je lepo okrevala, tudi zato, ker je imela doma izredno podporo družine. "Vedela sem, da se moram zelo paziti, sicer lahko pride do več težav: slabega celjenja ran in vnetja, po odstranitvi bezgavk pa je pogosta težava tudi limfedem roke. Tega sem se dobro zavedala in upoštevala navodila. Počivala sem, ničesar nisem dvigovala, nisem fizično delala, masirala sem si roko.

Gospodinjstvo vodijo moji domači. Žal bom morala letos izpustiti svojo veliko ljubezen – delo na vrtu. Toda zdravje je prvo. Na zadnjem pregledu mi je prof. Ahčan rekel, da so rezultati zelo dobri in strinjam se z njim. Dojki sta simetrični in naravnega videza. Trenutno sta na nekaterih mestih še vedno neobčutljivi na dotik, toda tudi to naj bi se sčasoma delno izboljšalo. Zelo sem vesela, da sem se odločila za ta poseg.

Pred operacijo sem bila občasno v dvomih, zlasti ker so me prijatelji prepričevali, naj ne grem na rekonstrukcijo, češ da bom čisto v redu tudi brez dojk. Toda zase vem, da bi se brez dojk počutila slabo. Vem, da so mi hoteli dobro, da so me hoteli le spodbuditi in mi povedati, da sem zanje dobra natanko takšna, kot sem, vendar me je to nenehno odvračanje od operacije utrujalo.

Tako kot me še vedno utrujajo vsi nasveti – resda dobronamerni, in vendar nadležni – o tem, kaj naj pijem ali jem, da bom pregnala raka. Repertoar je širok: bela omela, šparglji, limonin sok, ta dieta, oni napitek … Ko se spoprijemaš s tako hudo boleznijo, se moraš odločiti, komu in čemu boš zaupal. Sama sem se odločila, da bom zaupala zdravnikom, svoje odločitve pa ne želim nenehno razlagati in opravičevati.

Za zdaj vse govori o tem, da je bila moja odločitev povsem pravilna, in trdno upam, da bo tako tudi v prihodnje. Če bi se še enkrat soočila z možnostjo rekonstruktivne operacije, bi se zanjo odločila brez pomisleka. Zdravniki so mi z njo vrnili ženskost in zaupanje, da se bo moje življenje kmalu popolnoma vrnilo v stare tirnice.

To pa je zame – zlasti v tem trenutku – še kako pomembno! Vsem zdravnikom, ki so me zdravili in ki mi bodo na poti do ozdravljenja še stali ob strani, ter vsem sestram, ki so v bolnišnici z največjo pozornostjo skrbele zame, bom vse življenje iskreno hvaležna!"

Maja Južnič Sotlar