S svamijem Nirliptanando se je pogovarjala Devi Linda Gumahin

V.: Kaj je hinduizem?
O.: Hinduizem je ime za tisto, kar hindujci imenujejo vedska vera ali Sanatan Dharma, kar pomeni "večni zakon", to je zakon, ki vlada človeku in vesolju. Hinduizem je sodobno ime za to starodavno vero.Je nekaj znanstvenega in zelo logičnega - ni dogma - in ko ga raziščemo, ugotovimo, da vsebuje določene sestavine, ki jih danes uporablja psihologija.

Beseda hinduizem se je pojavila mnogo kasneje. Hinduizem ni zgodovinska vrsta vere. Ne glede na to, kako daleč v preteklost se ozremo, vedno ugotovimo, da je hinduizem takrat že obstajal. Je izvorna vera. Hindujci niso spreobrnjeni, pač pa so se rodili s to vero in rasli ter živeli z njo. Osnova hinduizma je Satja - resnica - in kot vemo vsi, je Satja večna.

Kadar torej govorimo o Satji, govorimo tudi o modrosti in znanju, kajti resnica je temelj vsega znanja in v hindujski veri igra resnica pomembno vlogo; s pomočjo resnice namreč lahko postanemo svobodni, lahko se osvobodimo tega sveta nevednosti. 

Izvorni spisi so poznani kot Vede. Vede so knjiga modrosti. V hinduizmu je poudarek na znanju, kajti samo znanje lahko odpravi nevednost, ki je vzrok vseh problemov sveta. Večje kot je naše razumevanje, večja je naša vizija, s tem pa lahko učinkoviteje rešujemo probleme našega sveta. 
Hinduizem ni samo filozofija naukov o bogu; je tudi proučevanje človeka in sveta in prav zaradi tega so hindujci zelo praktični ljudje. 

V.: Ali bi lahko, prosim, razložili, zakaj je hinduizem t. i. izvorna vera? 
O.: Hindujci verjamejo, da so v starodavnih časih - ne v smislu civilizacije, ki se je začela šele pred kratkim, kot mislijo ljudje na zahodu - pred mnogimi tisočletji živeli civilizirani ljudje in da so hindujski učitelji takrat potovali v različne dele sveta, na primer v Mehiko in Južno Ameriko, ter vplivali na mišljenje tamkajšnjih ljudi. 
Lahko se vprašamo, kako so nastala druga verstva. Jezusovo življenje je bilo predmet mnogih raziskav in nekateri verjamejo, da je Jezus odšel v Indijo, kjer je prejel svoje nauke, in se potem vrnil na zahod. Drugi raziskovalci dokazujejo, da sta bila v davnih časih Izrael in Indija povezana. Čeprav je krščanstvo judovskega izvora, pa sta nanj močno vplivali tudi hindujska misel in verovanje. Nekateri učitelji so mnenja, da je Jezus prinesel nauke, kot je na primer Govor na gori, iz Indije - hinduizem se tako zrcali skozi krščanstvo zahodnega sveta. 

Islam je kombinacija krščanstva in judovske vere - to imenujemo semitski vir. Obstaja dokaz, da so imeli indijski učitelji tesne stike s prebivalci Arabije, Egipta in Grčije. Na ta način je v te dežele prišlo mnogo hindujske modrosti. Prav tako vemo, da so matematiko - na primer indijsko iznajdbo ničle in števil od ena do devet - prinesli na zahod Arabci. Poleg tega so v Indiji iznašli medicinsko znanost in astrologijo ter potem vplivali na druge dele sveta. Del nikoli ne more dati popolnega zadovoljstva. To se zgodi le, ko izkusimo celoto. 

Hinduizem je najstarejša svetovna vera. Hindujci verjamemo, da lahko najdemo hindujska načela v vsem, za kar si kdor koli že prizadeva: teh načel morda ne moremo popolnoma doumeti, toda vse, za kar si prizadevamo, vsebuje nekaj resnice; to morda ni celotna resnica, toda tudi delček nam pomaga in nas vodi na poti do uresničenja boga. Zato so hindujci zelo tolerantni. Ker verjamejo, da vse poti vodijo k bogu, ni potrebe, da bi koga spreobračali. 

Hindujci verjamejo, da je bog eden, toda modreci - modri možje sveta - ga imenujejo z različnimi imeni. Čeprav se imena razlikujejo, govorimo v resnici o isti osebi, o edinem. Različni ljudje lahko različno poimenujejo določenega moža: oče, brat ali mož - vendar gre za isto osebo. Podobno je tudi bog eden, toda ljudje ga vidijo različno, pač v skladu s svojimi idejami, in te ideje o bogu so tisto, kar je pomembno. Nekateri mislijo, da je njihova ideja popolnejša od ideje drugih, nekateri se celo borijo zanje in tako ustvarjajo številna navzkrižja v svetu. Hindujci pa menijo, da ni potrebe po sporih, ker je bog eden - čeprav ga ljudje poimenujejo različno. Nasprotno, morali bi biti strpni do drugih verstev, namesto da prenašamo navzkrižja v svetu. 

V hinduizmu je pomembno izkustvo, in ne prepričanje. Izkustvo je globlje od prepričanja, kajti samo izkušnja nas lahko preobrazi in naredi iz nas drugo osebo. V hinduizmu je poudarek na znanju, saj vemo, da je vzrok naših problemov nevednost. Zato bi vera morala poudarjati znanje. Če si hočemo pridobiti znanje, moramo biti svobodni; hindujci verjamejo, da brez svobode pri iskanju boga ne moremo doseči osvoboditve, za katero si prizadevamo. Hinduizem uči, da nas lahko vera zelo visoko ponese. Vera je osebna zadeva in pomeni, da moramo poiskati pristnega duhovnega učitelja, ki nas bo poučil o tej višji poti do uresničenja boga. 

V.: Kako komentirate pričakovanje prihoda svetovnega učitelja? 
O.: Danes se večina ljudi zaveda potrebe po učitelju in mnogo ljudi različnih ver pričakuje svetovnega učitelja, ki naj bi prišel, da bi spremenil svet, človekov um in da bi napravil človeka bolj božanskega. V hinduizmu obstaja prepričanje, da od časa do časa pride na pomoč svetu božansko utelešenje. V naši organizaciji prepoznavamo svojega guruja Maharaja - Acharya Pranavanandaji Maharadaj - kot enega od učiteljev modernega časa, ker je veliko napravil za izboljšanje človekovega stanja in za boljše razumevanje. 

Trpljenje obstaja na svetu zaradi pomanjkanja pravega razumevanja. To razumevanje lahko dobimo le z meditacijo, s samokulturo. Vera brez samokulture človeku ne more prinesti uglajenosti. Pomembno je, da smo sposobni ohraniti harmoničen um. Zato je naš Acharya močno poudarjal samokontrolo, kajti samo takrat, ko smo sposobni preseči svoje nagone, lahko pridobimo notranji mir; z notranjim mirom pa pride tudi zunanji mir, kot Šiva - ki pomeni mir - ki sedi v meditaciji. Kot otrok je Acharya navadno zgodaj zjutraj tri ali šest ur meditiral, kasneje pa tudi ves dan ali vso noč. Na ta način nas je poučil, kako pomembna je meditacija za našo duhovno blaginjo, notranjo harmonijo in harmonijo vsega sveta. To je torej vloga učitelja. Učitelj je nekdo, ki se ga posvetne skušnjave ne dotaknejo. Brez učitelja so ljudje kot slepi, zato igra učitelj zelo pomembno vlogo pri vodenju pripadnikov neke vere. Hinduizem ni bil nikoli brez učiteljev, zato je - čeprav je zelo starodavna vera - še vedno zelo dinamičen, z velikim občutkom za namen. 

Danes različna verstva pričakujejo prihod Bude, Kristusa, Krišne. Pričakujemo učitelja, ker mislimo, da smo na razpotju ali v krizi in da bo naš svet uničen, če ne pride učitelj. Vendar si je pomembno zapomniti, da moramo sami poskrbeti za vse, kar imamo, medtem ko čakamo na svetovnega učitelja, na mojstra. To pa pomeni: posvečaj se naukom in poskušaj na svoj način pomagati pri premagovanju težav, s katerimi se sooča svet - s pomočjo učiteljev, ki so na voljo in nam pomagajo, da bi se zavedali svojega pravega bitja. 

Ko bomo pripravljeni, bodo učitelj sveta in mojstri prišli, o tem ni dvoma. Bistveno je, da razumemo, kako pomemben je stik z duhovnimi mojstri, ker bomo le tako lahko dosegli višjo izpolnitev enosti življenja in enosti sveta. Mojstri so presegli svet raznolikosti in prešli v svet enosti, harmonije in soglasja. Naši duhovni učitelji so nam povedali, da prihajamo v dobo splošnega združevanja in emancipacije, zato bi morali s sporočili, z besedami modrosti povzdigovati duha ljudi, da bi razumeli, kako obstaja v življenju namen, ki je višji od vseh teh očitnih konfliktov. 

Na tem svetu bi morali živeti tako, da bi imeli harmonijo, mir in napredek vsi, ne le posamezniki. Na ta način bomo imeli svet, na katerega bodo lahko mojstri ob svojem prihodu ponosni. Če pa še vedno vzdržujemo stanje konfliktov, pri tem pa upamo, da bodo prišli mojstri, bomo morda razočarani, kajti prišli bodo šele takrat, ko bomo nanje pripravljeni. Ta pripravljenost zahteva veliko resnosti, priprave in discipline; ko bomo to uresničili, bodo mojstri gotovo prišli.

V.: Kakšen je odnos guruja Maharaja do gospoda Šive? 
O.: Šiva ni avatar. Šiva je eden izmed trojice v hindujski veri. V tej trojici je Šiva gospod regeneracije in joge - Acharya Pranavanandji Maharaj je avatar Šive. Rodil se je leta 1896, ko je bil svet v bojevitem razpoloženju - vsak narod si je hotel podrediti drugega in različne sekte so bile v sporih zaradi vere in prepričanj. Prišel je s sporočilom, ki pravi, da je to doba splošnega združevanja, harmonije in emancipacije. Ni poudarjal razlik, pač pa potrebo po harmoniji, enosti in sodelovanju za rešitev človeštva. Zato čutimo, da njegovo sporočilo tako ustreza današnjemu času.

V.: Kakšna je razlika med hinduizmom in krščanstvom? 
O.: Učitelji, kot sta Jezus in Krišna, so prišli z določenim namenom in s sporočilom, ki je bilo primerno za njihov čas, medtem ko so drugi učitelji prišli s sporočili, ki so vzpostavljali odnos med bogom in človekom. Guru Maharaj je opozarjal na probleme človeštva. Rekel je, da je že dovolj naukov, saj je vsak učitelj dal nekaj, kar je ustrezalo ljudem tistega časa. V sedanji dobi potrebujemo nekaj bolj praktičnega, da bo človek spoznal, kako je brez harmonije in miru naš obstoj v nevarnosti. 

Krišna je Višnujev avatar, ohranjevalec sveta; Jezus pa - kot pravijo kristjani - je božji avatar. Islamska vera nima učiteljev, toda Mohameda imajo za sla ali preroka. V današnjem svetu sta potrebni harmonija in enotnost, za kar si danes prizadevajo vsi iskreni iskalci, to pa je predvidel leta 1920 že Acharya Pranavanandji Majaraj. Njegova preroška vizija je bila, da bomo morali delati, a ne za lastno odrešitev, pač pa za rešitev človeštva. Njegov poglavitni nauk je v tem, da moramo živeti svoje življenje v smislu odpovedi, celibata, samokontrole in da se moramo držati poti resnice. Brez tega vera ne more izboljšati človeka. To so temeljna verska načela - če si bomo prizadevali za njihovo uresničitev, nas bodo preobrazila iz človeških v božanska bitja. Ta načela povzdigujejo in plemenitijo človekovega duha, da se bolj zavedamo sebe, in ustvarjajo občutek harmonije z drugimi bitji. Guru Maharaj je opozarjal na sevo - nesebično služenje revnim, nevednim in nebogljenim. To je še vedno temeljno načelo Sanghe (skupnosti). Videti moramo človeško trpljenje v vseh oblikah in poskušati moramo povzdigniti ljudi na višjo intelektualno in duhovno raven. Samo z razvojem navadnih ljudi, ki se ne morejo preobraziti sami, bomo ustvarili svet, v katerem bo vsakdo spoštoval sočloveka, en svet, popoln svet - to pa je glavni nauk guruja Maharaja. 

Ko si njegov nauk pogledamo v zvezi z našim vsakdanjim življenjem, ugotovimo, da naše življenje ne more postati poduhovljeno, če se ne držimo poti resnice, kajti laž je temeljni vzrok konfliktov v svetu. Vsi kaj prikrivamo, torej govorimo neresnico. Toda guru Maharaj je poudarjal, da bo pot resnice pomagala človeku do spoznanja, da brez nje v svetu ne more biti harmonije. 

Odpoved pomeni odrekanje sebičnosti in pohlepu, ki povzročata konflikt. Na svetu imamo mnogo stvari: ko odkrijemo pravo zadovoljstvo, ne bomo več hlepeli po bogastvu, ki pripada drugim. 
Gurujeva zahteva po celibatu zelo ustreza današnjemu času, ko imajo ljudje svobodne, izvenzakonske spolne odnose, katerih posledica je med drugim tudi aids. Če se torej ne prečistimo, če ne živimo urejeno in disciplinirano, ne moremo imeti duševnega miru pa tudi miru v svetu ne more biti. 

Preroki so prihajali v različnih časih, da bi podali določeno sporočilo, čeprav so že pred njimi obstajali dragoceni nauki. Vendar so preroki v vsaki dobi poudarjali nekaj specifičnega. Acharya Pranavannandji Maharaj ni zanikal naukov, ki so jih pred njim učili preroki in božanska utelešenja - vsi so namreč resnični - dejal pa je, da bi morali uporabljati notranja načela teh naukov, kajti pozabili smo na duha naukov, posledica tega pa je, da se bojujemo zaradi sektaštva, prepričanj in predstav, namesto da bi poskušali izkusiti to, kar so nas učili. Pravi, da bi si morali prizadevati za to, da bi nauke zares izkusili, ne pa da jih le razumemo. 

Osrednji nauk krščanstva je trpljenje, ki je bilo sprejeto kot del življenja, kot nekaj, kar moramo vzeti za samo po sebi umevno. Osrednja podoba krščanstva je Jezus na križu. V hinduizmu pa je temeljno načelo popolnoma drugačno; hinduizem namreč pravi, da si moramo prizadevati za srečo in radost, ki sta temeljni vrednoti življenja. Hinduizem je meditativna kultura, v meditaciji pa ne moremo premišljevati o trpljenju, pač pa o sreči, radosti in miru. Če premišljujemo o trpljenju, bo to psihološko vplivalo na nas in postali bomo zelo nezadovoljni. Ko meditiramo o radosti, se naš um postopoma naravna na svet harmonije in miru, na izkušnjo radosti, ne na trpljenje. Da bi dobili ta vtis sreče, radosti in miru, najdemo na hindujskih oltarjih mnogo lepih slik različnih oseb - božanskih vidikov - okrašenih s cvetjem. Nasprotno pa lahko vidimo v večini krščanskih cerkva Jezusa na križu, ki predstavlja trpljenje. To je torej poglavitna razlika med krščanstvom in hinduizmom. Brez dvoma je to vplivalo na privrženost tema dvema verama. V hinduizmu je poudarek na iskanju znanja, svobode, sreče. Hindujci namreč verjamejo, da je sreča vir našega bitja, torej je prizadevanje za srečo zelo pomembno. Trpljenje v resnici ni značilno za naše bitje. Trpljenju je vzrok nevednost, sreča pa pride z znanjem. Hindujci vedo, da jih bo znanje osrečilo, da bo porušilo vse ovire v življenju in vse razlike, ki obstajajo v družbi, zato si zanj prizadevajo. To stanje lahko dosežemo z meditacijo.

V.: Na kakšen način hindujci verjamejo v boga? 

O.: Hindujci verjamejo v blagoslove in milost boga, ki pridejo od guruja. Guru igra osrednjo vlogo v hindujski veri, božji blagoslov pa je znanje, ki ga prejmemo. Ko pridobimo znanje, prepoznamo svetega moža, ločimo resnico od laži, kar je za hindujca zelo pomembno. Če zamenjamo neresnico za resnico in resnico za neresnico, naletimo v življenju na mnogo problemov. Posledica tega je, da v resnici ne napredujemo. Zelo pomembno je, da prepoznamo dobro v ljudeh, in še bolj pomembno, da prepoznamo duhovnega mojstra ali učitelja kot boga na Zemlji, kot predstavnika božanskega blagoslova na Zemlji. Tisti trenutek, ko stopimo z njim v stik, se naše življenje spremeni, zato je stik z njim zelo pomemben. On je primer tega, o čemer govorijo sveti spisi - je modrec, svetnik, svoboden, srečen človek. 

Ko v guruju najdemo te lastnosti, priteka skozi njega do nas milost. Ko se predamo guruju, ugotovimo, da prejemamo božjo milost, kajti sreča in radost se prenašata od boga, od božanskega bitja preko guruja na učence in privržence. Verjamemo v guruja in ga spoštujemo, pred njim se priklonimo in mu služimo. Ta tesni stik z njim nam pomaga, da prejmemo tisti božansko vibracijo, ki izhaja prav iz njegovega bitja. To je nekaj, česar besede ne morejo opisati, takšna komunikacija ne more biti verbalna - to je nekaj intuitivnega, nekaj, kar doživljamo v sebi. 

Kadar torej v hinduizmu govorimo o božji milosti, ugotovimo, da pride božja milost do nas s pomočjo guruja, svetnikov in duhovnih mojstrov. Tako dosežemo zadovoljstvo in izpolnitev. Dejstvo je - celo v našem posvetnem življenju - da učitelj igra pomembno vlogo, kajti brez učitelja se je težko kar koli naučiti. Še bolj pa to drži v duhovnem življenju. Ko pridemo v stik z duhovnim mojstrom, je on kakor mati: skrbi za nas, nas vodi, ščiti in napravi vse, kar je potrebno - pomaga nam na celotni poti. Stik z njim je, kot da bi opravili 90 odstotkov potovanja - in samo 10 odstotkov še moramo prehoditi sami. 
Kadar smo kot duhovni iskalci nezadovoljni, zgubljeni in kadar čutimo, da ne moremo doseči svojega cilja, nas bo guru priganjal, spodbujal in nam pomagal na poti, tako da se bomo postopno postavili na noge in nadaljevali s potovanjem. Guru je kot mačka, ki nosi mlado muco: tako kot mačka nese guru določen čas učenca, ki bo ob prihodu tja razumel večjo vrednost notranjega življenja. Takrat bo začel sam hoditi po poti samouresničenja. 

Pomembno vlogo pri samouresničenju, znanju in osvoboditvi igra odvezovanje, kajti pri navezanosti nas omejuje svet vzrokov in posledic. Guru na svoj način privlači k sebi "otroka", duhovnega iskalca, privlači ga stran od sveta, na duhovno pot. Ko se duhovni iskalec približa guruju, začuti v učiteljevem življenju duhovno vrednost. Duhovna vibracija, ki izhaja iz učitelja, privlači učenca. Ta privlačnost ni oblika navezanosti, kajti navezanost se nanaša le na materialni svet.
Ko smo oddaljeni od vira našega bitja, nas bo navezanost na guruja ali na božanski vir pripeljala nazaj domov, od koder smo prišli. V enem najdemo svoj obstoj, v drugem ga izgubimo. To je razlika med navezanostjo na guruja in navezanostjo na svet. Navezanost na guruja in navezanost na svet sta si popolnoma nasprotni. Ko se navežemo na svet, izgubimo svojo identiteto, sebe, svoje bitje. Guru pa nas pripelje nazaj na našo pot, dokler ne najdemo poti nazaj domov: ko odkrijemo sebe. Om Tat Sat Hari Om.

Vir: Share Slovenija