Piše: Regina S. Rant v novi reviji Karmaplus

Prihodnost ima pogosto 
samo takrat boljše možnosti,
ko je preteklost dokončno mrtva.
(Willy Meurer)

Globalna gospodarska kriza prehaja v drugo fazo. Nori optimisti so jo sproducirali, oportunistični birokrati pa jo samo še zapletajo. Že leta 1850 je takratni ameriški predsednik ugotovil, da so bankirji največji sovražniki države. Dejstvo pa je, da ljudje zelo hitro pozabljamo neprijetne dogodke in se iz izkušenj bore malo naučimo. To potrjuje tudi sedanja gospodarska kriza, ki je skoraj identična gospodarski krizi pred 80 leti.

Tudi takratno krizo so zakuhali bankirji. Torej je rešitev v bolj strogem nadzoru bankirjev? Take ukrepe so v Ameriki uvedli po izbruhu prve velike gospodarske krize, vendar je kar hitro vse zvodenelo. Tudi sedaj je slišati take predloge, vendar bodo v vsesplošni krizi morda preslišani. Žalostno pri tem je, da nas je pravzaprav pokopala demokracija: biti izvoljen in preživeti do naslednjih volitev je moto izvoljenih predstavnikov ljudstva. Zato se bistveni problemi ne rešujejo, ampak se pometajo pod preprogo.

Jasno je že, da na videz brezglavo posojanje denarja Grčiji pomeni solidarnostno reševanje nemških in francoskih bank, ki jim je Grčija dolžna stotine milijard evrov. Malo pa je verjetno, da bo reševanje uspelo, saj vse več obubožanih evropskih držav noče oziroma ne more sodelovati. Gre bolj za kupovanje časa. Zadaj pa se odvijajo scenariji, v katerih se kot glavni akter pojavlja Kitajska. Kitajska ima kapital, ki ga Evropa krvavo potrebuje, Amerika pa ni dosti na boljšem. Tukaj bi se morali spomniti resnice, ki je vrabčka stala življenje: "Ni vsak prijatelj, ki te izvleče iz blata". Sicer se Zahod tega še predobro zaveda, vprašanje pa je, če ima sploh še kakšno izbiro.

Ne glede na to, kdo je kriv za nastalo situacijo, bi se morali zavedati, da so nekaj koristi od tega imeli vsi - manjšina je ropala, drobtinice pa so padale naokrog. Skoraj vsi smo jemali kredite in živeli preko svojih zmožnosti – cela Evropa in Amerika. Drugače se kriza sploh ne bi mogla razviti do takih razsežnosti. Zato bomo morali vsi zategniti pas. Naloga države pa je, da nas zaščiti pred lopovi.            

KAKO NAJ SE SLOVENIJA IZVIJE IZ SVOJE MAJHNOSTI
Slovenija je majhna dežela, ki jo obdajajo velike sosede. Trpi zaradi sindroma majhnosti. Ta je v feng šuiju dobro znan. Zato ga v deželah na Daljnem vzhodu morajo poznati vsi, ki so zadolženi za izdelavo prostorskih zazidalnih načrtov. Sindrom majhnosti se pojavi, ko je majhna hiša stisnjena med velike. Ljudje, ki bivajo v taki hiši, imajo kompleks majhnosti in nepomembnosti. Ta občutek jih vztrajno tišči navzdol in jih ovira, da bi v celoti uveljavili svoje sposobnosti.

Vendar lega Slovenije ni čisto brezupna. Na jugu ima morje, okno v svet. To je žila, po kateri priteka v deželo energija. Čudovit feniks, kjer se lahko sprosti domišljija. Zato nikakor ne bi smeli razmišljati o možnosti, da nam zaprejo izhod na odprto morje. Če bomo tako razmišljali, se bo to tudi zgodilo. In to bi bila za nas neizmerna škoda. 

V Evropi so države, ki so manjše od naše, pa se prav dobro znajdejo. Zgledujmo se po evropskih "pritlikavcih": Luksemburgu, Monaku, Liechtensteinu, Andori, San Marinu. Ti se sploh ne obremenjujejo s svojo majhnostjo in ne poskušajo biti "veliki" in pomembni, kot se znajo osmešiti naši predstavniki. Uporabljajo svojo pamet in izkoriščajo svoje potenciale. Izjemno so prilagodljivi.

Kaj pa lahko storimo?
Slovenija ima enake ali celo večje možnosti od naštetih državic. Če pogledamo samo naše prelepe kraje, podzemske jame, toplice, gore, reke, gradove in druge zgodovinske znamenitosti, je jasno, da imamo fantastične pogoje za turizem. Predvsem bi morali izkoristiti svojo lego na prehodu v turistično oblegano Hrvaško. Turisti nam padajo v naročje, mi pa ne vemo, kaj bi z njimi. Spomnimo se Singapurja! Tam potnikom, medtem ko čakajo na drugo letalo, v nekaj urah sešijejo novo obleko. Razvili so pravi krojaški turizem.

Poglejmo naša mesta. Stara mestna jedra nikakor ne zaživijo. Odgovorni bi se morali vprašati, kaj delajo narobe. Izkopanine kažejo, da so se mesta skozi zgodovino stalno spreminjala in prilagajala. Mi pa smo ustavili čas. Ali smo res tako bogati, da to lahko storimo? Ali res ne premoremo nobene domišljije, ki bi povezala zgodovino z našimi potrebami?

Ne znamo ustvariti prave podeželske idile. Namesto, da kmetje shranjujejo silažo v drage plastične bale, bi končno že lahko začeli govedo pasti. Pocenili bi proizvodnjo mleka in se istočasno izognili zastrupljanju krme z rakotvornimi plini, da bi ljudje pili zdravo mleko. Ja, iz plastičnih bal, ki se celo poletje grejejo na soncu, izhajajo v krmo rakotvorni plini. Seveda je raztresenost kmečkih parcel problem. Toda, ali bomo čakali toliko časa, da kmetje problem rešijo sami? Kaj delajo odgovorni v vladi, da se zadeve nikamor ne premaknejo? Slovenska realnost je podobna nočni mori: teče, teče in nikamor ne pride.

Za to moro obstaja razlaga. Večina državnih uradnikov prebiva v hišah in stanovanjih, ki imajo slab feng šui. Neznačilen ali celo skrit vhod, ozka veža, hodnik in stopnišče zožujejo perspektive v življenju. V takih domovanjih je težko razviti širino in vizijo, ki bi jo še kako potrebovali. Tudi majhna hiša ni ravno prikladna za dvig samozavesti. Zato se energija teh ljudi v glavnem koncentrira na obrambo lastnih interesov.      

KAKO REŠITI PROBLEM MAJHNE HIŠE
To ne pomeni, da majhnih hiš v mestih ne bi smelo biti. Lahko so, vendar na pravem mestu. Zato imajo mesta, kjer gradijo v skladu s principi feng šuija, poseben način gradnje. Takšno mesto je na primer Hongkong. Tam ima majhna hiša za hrbtom večjo hišo, ki ji daje zaščito. Levo od nje je lahko višja hiša, vendar ne previsoka.

Desno od nje pa je lahko nižja ali kvečjemu enako visoka hiša. Spredaj pa mora biti nekaj praznega prostora. Tega ni lahko doseči, je pa mogoče. Vendar je zato treba vložiti malo več znanja in truda. Naši snovalci prostorskih načrtov se tega do neke mere le držijo, čeprav o feng šuiju vedo malo ali pa nič. Taka razporeditev hiš je pač logična. Feng šui pa je ena sama logika.

Ali imate tudi vi hišo, ki je stisnjena med večje hiše? No, potem vam je sindrom majhnosti znan. Problem lahko razrešite le, če se ga zavedate. Vsak problem lahko rešimo, če se ga zavedamo. Slovenci pa smo precej težavni, kar se tega tiče. Sto izgovorov in krivcev najdemo, zakaj nismo uspešni. Ali pa celo lažemo sami sebe, da smo uspešni, čeprav nismo. Približno tako kot pijanec laže, da ne pije.

Logično, kako bi v takih domovih, kot jih imamo, sposobni realizirati svoje sanje, če sploh upamo sanjati. Pri tem ne gre za to, da stanovanja niso dovolj prestižna. Ne, pač pa zato, ker v svojem domu marsikdo ni pripravljen ničesar spremeniti v smislu večje harmonije. Spremeni nekaj v svojem bivalnem okolju in spremenil boš svojo usodo, je moto feng šuija.

Da je majhna hiša med velikimi hišami problem za njene stanovalce, se lahko prepričate kar v svojem mestu. Hiša, ki ima preluknjano streho, dotrajan dimnik in ji odpada omet, je največkrat nižja od sosednjih hiš. To jasno kaže, kako pomembna je usklajena višina hiše.

Majhna hiša mora izžarevati več energije, kot jo izžarevajo sosednje hiše. V tem smislu lahko hišo izzivalno pobarvate. Če pa stanujete v starem mestnem jedru, vam Zavod za spomeniško varstvo dovoli samo tako barvo fasade, kot jo najdete pod ometom. Če je to zelena ali modra, ste verjetno spet v kaši - razen če so sosednje hiše pobarvane rdeče ali rumeno. Če pa ni tako, iščite globlje, morda boste našli spodaj bolj živahno barvo: rdečo, oranžno ali opečnato. Če tukaj ne boste uspešni, nadzidajte še eno nadstropje, da bo vaša hiša enako visoka ali celo višja od sosednjih hiš.

V vsakem primeru naj bo vhod v hišo dobro osvetljen – celo noč. Hiša je kot živo bitje, ki ponoči ne sme umreti.
Če imate namen graditi novo hišo, dobro pazite, da ne bo nižja od sosednjih hiš. Še zlasti tvegate v primeru, da želite graditi hišo z ravno streho. Če ne boste dvignili pritličja, bo hiša enostavno izpadla nižja od sosednjih hiš.

Če nameravate v majhni hiši odpreti podjetje, postavite svetlobni napis - na streho! Napis mora biti osvetljen ponoči in podnevi. Prav ste prebrali - tudi podnevi. Vsakič, ko se peljem proti centru Ljubljane, me zbode, ko vidim, da naš prestižni hotel Lev podnevi nima osvetljenega napisa in je videti kot navadna poslovna stavba. Sicer pa je to pri nas splošen pojav.

Sama sivina. Zanima me, koliko prihranijo z varčevanjem pri neonskih žarnicah. Gotovo ne toliko kot izgubijo zaradi svoje nevidnosti …

Domislite se česa, kar bo vaši hiši dalo poseben pečat, vam pa razlog za samozavest. To je tisto, kar potrebujete. In takega vas potrebuje ta država.

Regina S. Rant