Praznina je čas ali prostor med dvema neprazninama.
Kljub vsemu, je le beseda, ki si jo lahko vsak drugače razlaga. Za nekoga je to neobstoj vsega, odsotnost tistega, kar ima za »polno«, za drugega je lahko praznina čisto nekaj drugega.

Včasih se srečamo s situacijo, ko smo nerazumljeni ali sami ne razumemo, kaj nam nekdo želi povedati. Trudi se nas prepričevati, razlagati, pojasnjevati, mi pa ne zmoremo povezati informacije z našimi prejšnjimi izkušnjami ter jih uporabiti kot nekaj »novega« in uporabnega. Po drugi strani pa nas včasih lastni otrok »ne uboga«, ko mu želimo posredovati uporabno informacijo (seveda je uporabna le za nas, ki jo znamo povezati z že znanimi informacijami iz izkušnjami od prej) in nas ne zmore razumeti.

Vsi smo otroci, pa če se za to trudimo biti v srcu igrivi ali pa tudi ne. Vsak posameznik je na določeni duhovni stopnji razvoja, ki zmore ali ne zmore sprejeti in dojeti informacijo, ki mu je namenjena.

Vsak naj sam pogleda svoje življenje nazaj, koliko časa je potreboval za kakšno »informacijo«, ki mu je prihajala v raznih oblikah, slikah, okoliščinah, situacijah, vse, le da bi jo prepoznal in uporabil. Ni bil še pravi čas, duša še ni bila dovolj sposobna sprejeti, saj ni imela izkušenj, ki bi jih lahko navezala in prepoznala informacijo kot nadgradnjo nečesa, kar bi bilo dobro, napredno in seveda primerno.

Pripravljenost, odprtost in želja duše po spremembi, po ustvarjalnosti in kreativnosti, po pomikanju »naprej«. Duša ima željo iti naprej, se razvijati in narediti v življenju tisto, za kar se je odločila. Človek, njegova psiha, še bolj pa razum (ratio) pa deluje drugače, na izkušnjah, na informacijah, ki so močnejše, agresivnejše za telo in seveda brez filtra. Prav je, da človek posluša dušo. Kje, kdaj, kako….

Glas svoje duše ali intuicija, kot radi rečemo, se pojavi v tišini, prav v tem času in prostoru, ki je praznina. Prazni-na. Razum je usmerjen v delovanje, kako naj to praznino napolnimo, ne pa kako jo naj napolnimo in zakaj.

Ozrimo se v svoje življenje in se trenutkov, ki smo se jih zavedali, morda nam je danes žal ali pa tudi ne, spomnimo in jih podoživimo. Trenutki, ki so bili prazni, tisti, ki so bili »kar nekaj« ali kar nič. Vmesni čas, ko smo se morali za nekaj odločiti, sprejeti neko odločitev, ko smo tehtali dobro in slabo ene in druge odločitve. Pomislimo, kaj smo izbrali, kako smo razmišljali, preden smo se odločili. Razmišljali smo takole: čim manj sprememb, kaj lahko naredim, da bom čim manj lahko naredil in še vedno nadzoroval in imel pod kontrolo. To je tipično razumsko razmišljanje v času in prostoru, ko nastopi praznina.

Razmišljajmo naprej, potem, ko smo se že odločili za eno ali za drugo možnost, sploh ni pomembno. Odločilno je le to, kako smo sprejeli svojo odločitev: smo izkoristili vmesni prostor za glas duše, da bi prisluhnili Njemu ali smo s svojim razumom analizirali in se »razumsko« odločili, kot so nas učili starši, v šoli, v družbi in povsod tam, kjer so nas želeli vkalupljati in narediti za vodljive in poslušne avtoritetam. Res je vsaka odločitev prava, vendar prav zato, da se naučimo pasti, delati narobe in se na svojih napakah učiti.

Vsak, ko je toliko pogumen, da v vmesnem prostoru, takrat, ko sprejema odločitve pomisli na glas, ki je v njemu ter ga posluša, naredi korak naprej. Lahko bo videl »nazaj«, da je to edino pravo zanj, edino možno, kar prinese večno zaupanje v Boga in večno srečo, saj mu pri odločitvah pomaga ravno On, ki je v njemu, ki ve za pot, katero se je duša odločila še predenj se je rodila. Človek se razlikuje od Boga, ker mu ne zaupa, čeprav ga ima v sebi. Popolna predaja v njegovo voljo v vsaki situaciji pospeši dvig duše na višje ravni. Zavedanje, da ne moremo videti »v naprej« in razumeti, kar še nimamo izkušenj je to, kar nas loči od Njega. Isti pa smo, saj ga imamo v sebi, v tem, da zmoremo z njegovo pomočjo vse tisto, kar je potrebno, da naredimo oziroma opustimo.

Naša odločitev je tudi na tem, kako bomo razmišljali.
Mnogi so rekli, da nad tem nimajo moči, da ne morejo usmerjati svojih misli in jih obvladati. Naša odločitev je tudi na tem, če sploh želimo iti na to pot, po kateri nam ni potrebno hoditi sami s svojimi omejenimi sposobnostmi in v nemoči ter nevednosti.

Naša odločitev je vse, saj smo svobodni, če želimo biti.