Na okrogli mizi Evropska odvisnost od plina, ki sta jo v Ljubljani organizirala društvo Focus in Študenstsko društvo Iskra, so bile v ospredje postavljene okoljske in družbene posledice rabe zemljskega plina.

Milijardna vlaganja v novo plinsko infrastrukturo prinašajo številna tveganja, ne da bi zares odgovorila na izzive energetske varnosti. Gre za projekte nepotrebnega trošenja sredstev, ki nas oddaljujejo od sprejetih podnebnih zavez, pogostokrat pa so povezani tudi s kratenjem človekovih pravic, je bilo glavno sporočilo dogodka.

Odziv Evropske unije na izzive energetske varnosti v luči vseh ostalih izzivov, s katerimi se soočamo, ni zadosten in v veliki meri predstavlja le gradnjo nove plinske infrastrukture. Evropska komisija je velike nove plinovode in terminale za utekočinjen zemeljski plin uvrstila na prioritetni seznam energetskih projektov (projekti skupnega interesa) in v Evropsko strategijo o energetski varnosti, čeprav podatki o rabi zemeljskega plina in izrabljenosti obstoješe plinske infrastrukture kažejo, da takšni projekti za EU niso potrebni. 

Antoine Simon iz organizacije Friends of the Earth Europe je govoril o vplivih zemeljskega plina na podnebje in neskladnosti ambicioznih evropskih načrtov za novo plinsko infrastrukturo z zavezami, ki jih je Evropa sprejela s Pariškim sporazumom. Izpostavil je:

»Plin ni čisto ali nizkoogljično fosilno gorivo, kot ga želi predstaviti plinska industrija. Je fosilno gorivo, njegova nadaljnja uporaba pa ni v skladu z našimi podnebnimi zavezami, da bomo globalno segrevanje omejili bistveno pod 2 °C in si prizadevali za zamejitev pod 1,5 °C. Za izpolnitev teh zavez moramo do leta 2035 popolnoma opustiti uporabo fosilnih goriv, kar posledično pomeni opustitev vseh načrtov nove infrastrukture za fosilna goriva, vključno s plinom.«

Velika vlaganja v plinsko infrastrukturo pomenijo tudi oviro za potrebna vlaganja v eneregtsko učinkovitost in obnovljive vire energije. Tomislav Tkalec, vodja programa Energija pri Focusu, društvu za sonaraven razvoj, je pojasnil: »Nova plinska infrastruktura onemogoča pravočasen energetski prehod, ker nas bo zaklenila v uporabo plina za naslednjih 50 let. Vračila doba teh investicij je dolga, izvajajo se z namenom dolgoletne uporabe. Hkrati vsakršna vlaganja v to infrastrukturo odžirajo sredstva ukrepom učinkovite rabe energije in obnovljivih virov energije, ki so nujni za prehod v nizkoogljično družbo.«

Gradnja plinske infrastrukture pa ni pozevana le s podnebnimi in energetskimi tveganji, temveč pogostokrat tudi s kratenjem človekovih pravic in uničujočimi posledicami za lokalno prebivalstvo. To je še posebej očitno pri projektu t.i. Južnega plinskega koridorja, enega največjih plinovodov, ki so bili kadarkoli zasnovani. Gre za 3.500 km dolg plinovod od Azerbajdžana do Italije, ki naj bi Evropi zagotavljal plin v prihodnjih desetletjih. Gradnjo dela tega plinovoda, t.i. Transjadranskega plinovoda (TAP), si je v okviru Focusovega projekta Financiranje za razvoj oktobra letos v Grčiji ogledala novinarka RTV SLO Helena Milinkovič. Dogajanje na terenu na severovzhodu Grčije opisuje kot upor lokalnih skupnosti:

»Največji problem gradnje plinovoda TAP je, da se nihče ni posvetoval z lokalno skupnostjo. Lastniki podjetja oziroma njihovi predstavniki so se tam pojavili enkrat pred tremi leti. Domačini se bojijo za svojo prihodnost in prihodnost njihovih otrok, saj v večini živijo od kmetijstva in turizma. Strah jih je, da bi prišlo do kakšne nesreče ali eksplozije, kar bi pregnalo turiste. V Seresu in Kavali se je lokalna skupnost organizirala in se plinovodu po njihovih zemljiščih in v bližini naselij uprla. Medtem ko v Kavali občina podpira njihov upor, se je občina v Seresu vdala, čeprav se je v preteklosti zavezala, da bo podprla lokalno skupnosti v njihovih naporih.«