|  11.) Določen dogodek, ki ga zaobjema njihovo pričakovanje je pomemben, je zanje  lahko najpomembnejši čeprav gre denimo samo za neko manjšo zabavo. Pomemben pa  je zato, ker jim predstavlja cilj. Oziroma nekaj, zaradi česar so se  pripravljeni potruditi (se kontrolirati) tudi malenkost spremeniti. Pomeni jim  toliko kot zemlji pomenita dež in sonce. 
 Tako zelo se predajo pričakovanju ter  prijetnemu fantaziranju o njem, da se jim zazdi, da so spoznali smisel  življenja. Nato živijo samo še zanj. O njegovi časovni razpotegnjenosti ne  razmišljajo, niti o tem, da se bo enkrat končal in da bo potem treba dalje. Da  bo po njem spet vse tako kot je bilo. Dogodek, ki naj bi se zgodil, katerega se  tudi neizmerno, iskreno veselijo postane njihova oprijemljiva veja  odrešiteljica. Kot vse česar se razveselijo.
 
 Če se načrt slučajno izjalovi, se  pravi, da se dogodek ne bo zgodil, jim v hipu usahne volja, da bi nadaljevali  pot, da bi se sploh še česa oprijeli. Nastopi močno razočaranje. Nastopi žalost  kot ob kaki smrti. Občutek dobijo, da so zopet ostali brez vsega za kar se je  bilo vredno truditi. Da so ostali prevarani, izdani. Ne vidijo več nobene  motivacije, izziva izven nevrotičnega kolesa. Ne znajo se sprijazniti s  propadlimi načrti in si zastaviti nove. Vse jemljejo preveč osebno. Vse jim  preveč pomeni.
 
 Motivacije si znajo poiskati le izven njih samih…v zunanjem  svetu. V drugih ljudeh. Če pa bi se denimo težko pričakovani dogodek resnično  zgodil, bi se po njem počutili še bolj osamljeno, ker bi si želeli, da traja  večno. Po njem bi se počutili izgubljeno. Ravno tako se ne bi znašli. Preplavil  bi jih občutek tesnobe. Njihove misli bi se vračale v včeraj, ponavljali bi si  prizore in hkrati bi žalovali. V vsakem primeru bi se stanje povrnilo. Trpeli  bi. Prvič zaradi razočaranja, drugič zaradi minljivosti.
 
 12.)  Pogosto se dogaja, da si v mislih razvijejo neko idejo, dialog, ki ga  pričakujejo z določenim človekom in če se izkaže drugačen so jezni, razočarani.  Imajo uničen dan. Zamerijo tej osebi, da jih ni vprašala ravno tistega  vprašanje, ki ga imajo že dva dni v mislih, ali da jim ni povedala nečesa, kar  bi radi slišal. Če imajo zmenek (predvsem dekleta) si ustvarijo sliko in potek  celotnega zmenka kakršnega si seveda najbolj želijo in če ni vsaj približno  takšen so jezne, prizadete, užaljene.
 
 Občutek dobijo, da jih ta oseba ne mara  dovolj, da od njih pričakuje samo eno – spolni odnos. Da ne bo pomote, vse to  počno nezavedno. Na tak način iščejo dodatne razloge za omamljanje. Kot sem  rekla - na nezavedni stopnji. In če slučajno v kuverti, ki so jo prejeli ni  pravega pisma, čestitke, za katero jim domišljija govori, da mora biti…potem je  spet vse narobe.
 
 13.) Prav  tako sta skoraj vedno prisotna pretirana urejenost in preštevanje. Z njima  dobijo lažni občutek samodiscipline ter samokontrole. Radi vodijo evidenco o  sebi. Vse kar pojedo preštevajo. Koliko piškotov, koliko kock čokolade, koliko  žlic špinače… o urah (koliko časa jedo, kdaj se je obrok začel in kdaj končal),  o popitih kozarcih (vode, vina, soka…), o pokajenih cigaretah, o športnih  aktivnostih (kaj in koliko časa), o telesni teži, o izločanju blata, o zaužitih  odvajalih (katera, kdaj in koliko), o menstruaciji, o spolnih odnosih…itd.
 
 14.)  Prepuščajo se drugim razvadam – prekomernemu pitju alkohola, kave, kajenju,  zabavam, športu, fantaziranju, seksu…itd. Pa vendar z drugimi razvadami želijo  samo zatajili lakoto.
 
 15.) Tik  pred fazo trenj so zelo radi v bližini hrane. Radi govorijo o njej, radi jo  ovohavajo, radi se je dotikajo, radi razpravljajo o navadah prehranjevanja; o  tem kaj je zdravo in kaj ne, kakšne vitamine vsebuje določena hrana, govorijo o  športnih aktivnostih, o samonadzorovanju…itd.
 
 16.) Fazo  trenj večkrat želijo preskočiti tako, da odidejo po nakupih kozmetike, oblek,  modnih dodatkov; obiščejo frizerja, kozmetični salon… Nove stvari jim namreč  lažno zvišujejo samozavest, naredijo jih lepše v njihovih očeh, spravljajo jih  v dobro voljo, žal pa le za kratek čas.
 
 17.) Radi  veliko časa presedijo pred televizijo.
 
 18.) Radi  fantazirajo in sanjarijo.
 
 19.) Radi  spijo.
 
 20.) Radi  se ogledujejo, vendar se skoraj vedno v ogledalu vidijo debele in grde.  Značilno zanje je tudi, da vsakič, ko se sprehodijo mimo kakega ogledala ali  izložbe, ali okna, ali vhodnih vrat se pogledajo.
 
 21.) Ne  zmorejo jesti pred drugimi ljudmi ali drugače povedano, v javnosti.  Ne obiskujejo restavracije, pizzerije…itd.  Če so se denimo odločili, da si v torek dovolijo jesti samo sadje, potem jih  nič ne bo prepričalo v nasprotno. Našli bodo tisoč in en izgovor, da se bodo  izognili kosilu. Jesti pred ljudmi jim predstavlja največjo muko. Če se temu ne  morejo izogniti se bo v njih okrepila tesnoba.
 
 V restavraciji bodo sicer jedli,  le da veliko manj kot ostali. V pogovoru z drugimi ne bodo sodelovali, ker bodo  njihove misli posvečene hrani. Šteli si bodo zalogaje, razmišljali bodo o  kalorijah, o maščobah, o tem kaj lahko, kaj ne, koliko lahko, obremenjeni bodo,  če so slučajno preveč pojedli in vsak košček zaužite hrane bo v njih sprožil  gnus do sebe.
 
 Zdelo se jim bo, da se debelijo, da jih drugi opazujejo in jih  opravljajo: »Poglej kako debela je, pa še je.« Prepričevali bodo sebe in druge,  da so siti in da ne morejo več, čeprav ne bodo pojedli skoraj ničesar. Po tem  bo sledilo bruhanje. Zgodi se tudi, da ne jedo nič. To se največkrat zgodi. Da  samo pijejo in jedo z očmi vse tisto, kar so naročili drugi.
 
 Ksenija Jovanović – Društvo Samopodoba
 |