Piše: Aleš Petrič v Karma plus

NE ŠTIRJE - BILO JE VELIKO EVANGELIJEV!

Le dve leti po izidu knjige je že jasno, da Brownova "DaVincijeva šifra" ni čisto običajna knjiga. Še več, pravzaprav je že čisto vseeno, ali vsebuje kakšno literarno kvaliteto ali ne. S te plati je seveda mogoče trditi, da ne gre za nič kaj drugega kot za tipičen senzacionalistični bestseller, kakršnih so Haley, Robbins, Sheldon, Burk in mnogi drugi v zadnjih desetletjih spisali na desetine, morda le s to razliko, da za spremembo ne govori o ljubezni, mahinacijah superbogatašev, jet-setu in političnih zdrahah, ampak si je Dan Brown za tematiko izbral področje mistike, zarote in skrivnosti, s tem da je kot novost pogumno predstavil tabu temo: Cerkev, religijo in temelje vere.

"DaVincijeva šifra" je resda porušila nekaj prodajnih rekordov, a to ni nič kaj takega, česar ne bi že videli - tudi "Korenine", "Letališče", "Žrelo" in številni drugi bestsellerji so napravili isto. Zakaj je torej ravno o "DaVincijevi šifri" toliko besedi?

Na kratko lahko povemo, da zato, ker je Brownu uspelo zadeti v točko, ki je doslej ni uspelo v polno zadeti nikomur. Tematika o Jezusovem in Marijinem otroku, o temeljih krščanske vere, ki to v bistvu niso, o zarotah izpred dva tisoč let, kajpak niso nič novega, o vsem tem so pred časom pisali različni avtorji, tako so Baigent, Leigh in Lincoln o tem že leta 1982 napisali napol znanstveni bestseller "Sveta kri in sveti gral", prva dva pa sta devet let kasneje obelodanila vso neverjetno zaroto katoliške Cerkve v zvezi s kumranskimi zapisi. In potem pride neka knjiga, spisana v modernem jeziku, se pravi tako, da jo razume praktično vsakdo, od gospodinje in študenta do profesorja, in govori o vseh teha zadevah enako kot neka druga prodajna uspešnica o morskih psih ali odpisanih športnikih, ki se visoko v Andih borijo za obstoj. In prav ta knjiga, "DaVincijeva šifra", vsebuje ravno pravšnjo mešanico dejstev, resnice, argumentov, mistike, provokacije in nedokazljivih hipotez, da je toliko zanimiva, da je o Cerkvi, religiji in konspiraciji začel razmišljati tudi čisto običajni človek. Množice torej.

PETI EVANGELIJ

A prah okoli te knjige se še ni dodobra polegel, ko je prišel naslednji udarec, in sicer je bil v čisto znanstveni maniri objavljen prevod evangelija po Judi, papir, ki mu očitno ni bilo namenjeno, da bi se dokončno sesul v prah, ampak je njegovo poslanstvo dvigniti na tone nekega drugega prahu - pozornosti javnosti.
Če bi se bilo to zgodilo pred stoletjem ali več, bi bilo mogoče neprijetno dejstvo o obstoju precej ključnega dokumenta skriti, prekriti z drugimi senzacijami in sčasoma pozabiti, danes, v času interneta, ki novico v hipu pomese kamorkoli na zemeljski obli, pa to ni mogoče. Tako je znanstveno, torej verodostojno objavljeni dokument v precej razrahljano zavest o krščanski veri zabil še en velik žebelj - postavlja se poglavitno vprašanje, ki se ga rimskokatoliška cerkev boji kot hudič križa: "Kaj je v resnici res?"

Dva tisoč let je veljalo, da je Jezusovo življenje precej podrobno popisano v štirih evangelijih, ki so sestavni deli Nove zaveze, in to so evangeliji po Mateju, Marku, Luki in Janezu. Manj pa je znano, da je bilo evangelijev več, neki viri celo trdijo, da jih je bilo sto. Evangeliji naj bi bili nekakšna kronika o Jezusovem življenju in delu (sama beseda izhaja iz grškega "evangelion" - "dobra in radostna novica") izpod peres različnih avtorjev. Večina med njimi se je izgubila, ostali pa so predvsem štirje, ki jih je po nekalžjletnem trdem delu izbral Irenaeus iz Lyona ob koncu drugega stoletja. Zanimivo pa je, da so bili izbrani štirje izmed tistih, ki so nastali šele precej PO Jezusovi smrti, zadnji, Janezov, izvira celo iz začetka drugega stoletja (!), kar pomeni, da v Bibliji sploh ni verodostojnega Jezusovega življenjepisa izpod peresa kakega od sodobnikov! Ker pa prav na evangelijih slonijo temelji najbolj razširjene svetovne vere, je takšno spoznanje precej begajoče. Zaradi tega obstaja v nekaterih krogih velik dvom v avtentičnost vsega napisanega, s tem pa tudi v temelje vere kot takšne. Še posebej zaradi neprijetnega dejstva, da je ostalo o Jezusovem življenju zapisanih samo nekaj verodostojnih zapisov, saj cerkveni zgodovinar Jeremias na primer trdi, da poznamo samo enaindvajset stavkov, ki jih je v resnici izrekel Jezus Kristus, medtem ko teolog Bultmann pravi, da je "jasna slika o osebnosti, življenju in delu Jezusa Kristusa skozi stoletja zbledela do nerazpoznavnosti"!

JEZUS ALI PAVEL

O Jezusovem življenju tako največ izvemo iz spisov svetega Pavla. Da sta bila vsaj sodobnika, je znano, vendar pa se v življenju nikoli nista srečala. Še več, Pavlovo delovanje izvira iz časa PO Jezusovi smrti. Pavel sam je bil namreč židovskega rodu, šolan človek višjega stanu po imenu Saul, kateremu so zgodnji kristjani pomenili hudo oviro na poti kariere farizeja, zato si je v svojem sovraštvu izboril celo dovoljenje za preganjanje kristjanov celo izven meja Jeruzalema. Toda na eni od poti v Damask ga je doletelo razsvetljenje, kot je kasneje opisal, in skladno z ugotovitvijo, kakšne možnosti mu nudi šele krščanska vera, se je prelevil v duhovnega vodjo, zato za večino tistega, čemur danes rečemo "krščanstvo", lahko mirno rečemo, da gre za umetno doktrino pravil in predpisov, ki jih je ustvaril prav Pavel. Zato se danes postavlja vprašanje, ali je sploh še mogoče dokopati se do resnice o tem, kaj se je tedaj dogajalo ter kaj je dejansko propagiral in učil Jezus Kristus.

Evangelij po Judi je torej izjemno pomemben dokument. Najprej zaradi tega, ker gre za zapis sodobnika, potem zato, ker kaže, da so bili odnosi v tistem času, zlasti med Jezusom in apostoli, bistveno drugačni kot na "sliki", znani iz Biblije, še najbolj pa zaradi tega, ker gre za kronski dokument, ob katerem dokončno postane jasno, da tudi drugi dokumenti, dosledno zanikani, skriti ali pa diskreditirani s strani Cerkve, predstavljajo pričevanja, ki so krščanski organizaciji zelo nevarni. Ko so se koncem štiridesetih let pojavili kumranski zapisi, ki so "grozili" Jezusa in organizacijo esenov prikazati v čisto drugi, politično angažirani luči, je Cerkev to onemogočila s posebno komisijo, ki še danes ni opravila svojega "raziskovalnega" dela. Ko je Nikolaj Notovič objavil najdbo zapisov iz Ladakha (Himalaja), ki so tudi pretili postaviti marsikatero dogmo na glavo, Cerkev ni dovolila nikakršne razprave o tem, še več, leta 1965 je objavila resnico, "da je avtor Biblije sam Bog in da se o njegovih besedah ne sme dvomiti" (!).

ALI BOMO IZVEDELI RESNICO

Postavlja se vprašanje, česa se Cerkev tako boji? Prave resnice? Sebe? Resnice o sebi? Če je njeno poslanstvo dobrobit celotnega človeštva, kot trdi, tega ne more doseči z doktrino, za katero je danes vsa bolj jasno, da je izmišljena in izkrivljena do nerazpoznavnosti. A cerkvenim dostojanstvenikom je očitno veliko do tega, da ostane lik Jezusa Kristusa idealen in svetal, istočasno pa dovolj zamegljen, da ne vzpodbuja razmišljanja o Resnici in o Temeljih. Kajti takšna spoznanja so lahko pogubna. Ne le za Cerkev kot tako, temveč bolj za vernika samega. Kajti spoznanje o prevaranosti verujočega je vsekakor zelo hud udarec.

In vendar moramo vedeti, da si Jezus nikoli ni prizadeval za ustanovitev inštitucije, Cerkve, sploh pa ne za skupnost nekakšnih novofarizejev, ki proglašajo, da so nenadomestljivi. V njegovem učenju ni bilo prisilne menjave vere. Jezus nikoli ni pooblastil nikogar, ki bi ga zastopal na Zemlji, pa tudi o sebi ni govoril kot o inkarnaciji Boga na Zemlji. Prav tako ni odpuščal grehov. In končno, Jezus ni ukazal pisati svojega življenjepisa, saj bi ga lahko napisal sam ali pa bi ga spisali njegovi učenci, dokler je bil spomin še živ.

Cerkev se mora počasi soočiti z možnostjo, da bo resnica o Jezusu kljub vsem poskusom enkrat le prišla na dan. Če bi znala reagirati, se ji ne bi zgodilo, da izgublja tla pod nogami. Kumranski spisi, zvitki iz Nag Hammadija, najdbe iz Ladakha, stoletne trditve Jehovovih prič in drugih krščanskih ločin ter desetine mitov in legend niso bili dovolj, da bi se premaknilo mišljenje ljudi. Potem pa sta prišla najprej "DaVincijeva šifra" in z njo še "Evangelij po Judi". Prva je pripravila teren, druga pa prinesla dokaz. Ali je kolesa še mogoče zavrteti nazaj?

(Po različnih virih pripravil Aleš Petrič)