Na podstrešju spijo duhovi angelov
z genetsko spremenjenimi krili,
ki so jadrali po nadzemlju
in delali veter iz tujih misli.

Medtem, ko je angel brez kril
zavezoval svoj baletni copatek,
plesal svoje sufije končne resnice
in se vrtel kot pirueta na obrobju sanj,
mu je Eros igral na saksofon in flavto.

Tla so se mu spodmikala.
Lebdel je in padal in padal
v mehko peno čudežnih sanj
in pristal v sladostrastju zgrbljenih pen.
Pod njim se je nabiralo hrepenenje
in poslavljale so se zlate naveze
z baletno predstavo nebeških razsežnosti.

Postal je človek, vstopil je v svojo hišo
in zaprl pokrov neba za sabo.
Zemlja ga je sprejela med strupeni bršljan
in ugašajoče dehtenje vrtov,
ki se imenujeta ljubezen in bolečina.
Tu je humus od zemeljske jeseni,
odmerjene s tehtnico časa in prostora.

Angeli so večni prebivalci neba,
a človek se daruje življenju.
Najpomembnejši rekvizit so njegove
baletne copatke in sufijski ples.
V njem se zrcalita moč hrepenenja,
moč vzvratne hoje
in moč spoznavanja resnice,
ki pod razbeljenim soncem ovene
v tolmunih strasti, ožgana do korenin.