Piše: Marko Pogačnik

Zemlja ne bi mogla dihati kot živo bitje, če ne bi bila prepredena s tokovi življenjskih sil in energijkih centrov. Nič zavajanja: čeprav govorim o energijskih tokovih in centrih, nimam v mislih fizičnih pojavov. Življenje je pač preplet fizičnih in duhovnih razsežnosti. Zadnji čas je, da razumski človek neha trmariti in se oklepati materije kot edine resničnosti. Materija je čudovito sredstvo uresničenja, a bi ostala mrtva, če je ne bi v vsakem trenutku oživljale emocionalne, zavestne in duhovne sile.

Zadnji čas je tudi, da nehamo duhovne sile potiskati v religiozne okvire in jim mesto odmejati na nebu. Duhovne sile so realne, če so vpletene v vsakdanje življenje posameznika in družbene skupnosti, oziroma vpete v dihanje narave in pokrajine. Oglašam se iz Kanade, Vancouvra, kamor me je povabila skupina navdušencev za celostni pogled na naravo in pokrajino. Raziskujem odnos med izvirno pokrajino Vancouvra in velemestno strukturo, ki jo je medtem poselila.

Mesto lahko diha in brni s svojim hrupnim življenjem samo dotlej, dokler je pokrajina, v katero je postavljeno, še živa. Koliko pa je pokrajina, ki leži pod mestno strukturo, živa, zavisi od stanja njenih vitalno - energijskih (duhovnih) pretokov in centrov. Mnoge med njimi je neobčutljivost človekovega načrtovanja, podaljšana z gostoto betonskih plasti, morda popolnoma zatrla. Druge je previdnost narave rešila v obliki parkov ali pozabljenih koščkov divjine, ki jih začudeni najdemo sredi mesta.

Vancouver je odličen primer. Prav zraven znamenitega otoka samih nebotičnikov se nahaja eden redkih mnogoplastnih centrov, ki jih Zemlja uporablja, da bi lahko povezovala razsežnosti svoje notranjosti z razsežnostmi vesolja, obojne pa z življenjem na svojem površju.

Takšen kompleksen center spremlja cel venec energijskih portalov, ki so deloma potonili pod težo velemesta, ali pa so se v svoji sekundarni obliki ohranili na njegovem obrobju.
Potrebno je prepoznati njihove pozabljene vloge, jih podpreti v njihovem delovanju in jih ponovno povezati v celoto.

S takšnim delom ne gre več odlašati, ne glede na to, kako težko razum nanj pristaja. Zemljo smo potisnili v hudo ekološko krizo. Zdaj ji moramo omogočiti, da razvije vse svoje sile, ki so potrebne za premagovanje nakopičenih težav. Sem ne spada samo ekološko brzdanje industrije, temveč tudi odprava blokad, s katerimi onemogočamo polno delovanje njenih vitalno-energijskih oziroma duhovnih centrov/pretokov.

Vir: www.gibanje.org