(Iz cilusa pesmi posvečenih igralki Emi Starčevi)

Tvoja mati Terezija Breščakova
je imela prav, ko je trdila,
da je zemlja ploščata,
ko je videla tebe na odru
izbrušeno v službi besede.
Besede so bile kakor tople tekočine,
gibi kakor zibanje kraških borov v burji.

Kako mogočna si bila v prostoru
svoje utesnjenosti in svobode,
kako se je tvoj neomejeni prostor
skrčil na stene tvojega duha.
Bila si kakor samotna gmajna,
kakor arhitektura očeta Kraševca,
podobna razkošnemu hrastu.
Tvoje notranje oko je odpiralo
zunanje oko - zenico gledališča v svet.
Kako si zmogla toliko notranjosti
prenesti med svoje ljudi?

Občinstvo je bilo neločljivi del tvoje igre.
Osvojila si to neizmerno in neskončno
ploskev in jo napolnila z odsevi ogledal,
ki so zrcalila luči tvojega duha.
Gledalci so potovali s svojimi očmi
za tvojimi gibi in besedami,
ki si jih polagala na sito življenja
in preseljevala duh in vonj zemlje,
ki je puhtel iz človeka, med občinstvo.

Žarčila si duše svojih likov,
pljuskala naokrog s svojo virtuoznostjo,
medtem ko si brusila svoje čute do popolnosti,
slačila obraze, razgaljala tla in nebo,
vznemirjala vodne gladine in odrivala poglede,
gibe in besede kakor vesla duše med občinstvo
skozi domiselno interpretacijo svojih likov.
Z besedami si ustvarjala prostor,
kamenine in valovita travnata polja,
brezna in vrtače v dušah ljudi.
Z njimi si rojevala in umirala.

Bila si božansko gibalo,
kinetično bitje, fascinantna, strastna,
čarna igralka zapletenih dramaturških potez,
labirintov, spiral in vektorjev,
ognjišče s plameni, duša s panjem čebel,
jez svetlobe, prostornina, ki izžareva
in kipi lavo iz žarišča kraške zemlje.
Bila si velika ljubezen, kakor ogenj,
ki ga močno deževje pogasi.