Na spletnem Dobro jutro pišejo, da so nekoč pomaranče v naših krajih veljale za eksotičen nedosegljiv sadež, sedaj pa so na voljo v velikih količinah. Ti oranžni sadeži so odličen vir zimskih vitaminov, saj poleg vitamina C vsebujejo tudi precej vitamina B. Tako kot pri jabolkih tudi pri pomarančah poznamo več vrst.

Pomaranče naj bi bile sicer križanec med pomelom in mandarinami, v osnovi pa se delijo na grenke in sladke. Grenkih pri nas skoraj ne poznamo, medtem ko jih v južni Evropi in na Bližnjem vzhodu uporabljajo predvsem za kuhanje. Odlične so marmelade iz grenkih pomaranč ter tudi kandirano sadje.

Sladke pomaranče pa so tiste, ki nas razveseljujejo pozimi. V grobem se delijo na rdeče in rumene. Samo v Italiji dozori več kot dvajset različnih vrst pomaranč. Rdeče so nekoliko bolj kisle, zaradi izjemne sočnosti pa jih največkrat uporabljamo za izdelovanje sokov.

Med rumenimi na naših policah prevladuje sorta navel. To so zgodnje pomaranče brez pešk, ki jih z lahkoto prepoznamo po značilnem popku in dodatnem majhnem sadežu. Njihovo meso je sladko, lupina pa debela in groba, zato so primerne za kandiranje, a ker niso sočne, niso dobra izbira za stiskanje soka.

Nekoliko pozneje na tržišče pridejo pomaranče valencia. Te so nekoliko manjše, z gladko tanko lupino, ker pa je njihovo meso zelo sočno, so najpopularnejša vrsta za stiskanje soka. Pozimi so na policah tudi pomaranče shamouti oziroma jafa s svetlejšo lupino, ki jo zlahka odstranimo od sočnega in sladkega mesa.

Ne glede na to, za katero vrsto se odločimo, pa je treba vedeti, da je lupina večine sadežev, ki jih kupimo pri nas, neužitna. Če potrebujemo lupino, moramo v trgovini poiskati neškropljene pomaranče, še pišejo na spletnem Dobro jutro.

Vir: dobrojutro.net