Piše: Tina Gajšek

Pa smo odšli nasproti viziji obnove sožitja in enosti med človekom, naravo in živalmi. Obiskali smo Kmetijo usmiljenja in Gabrijelin sklad v bližini Würzburga v Nemčiji. In poleg tega, da smo se spominjali na eni strani trpljenja in mučnega okrutnega ravnanja z živalmi, pa smo tudi našli iskajajoči izgubljeni raj za živali. Poučno, ker smo dosti zvedeli o naravi, ki nas obdaja, senzibilno, ker smo jo tudi začutili in upajoče, ker se je porodila želja, da bi se takšno ravnanje razširilo po vsem našem planetu.

Živali žrejo, človek jé.
Živali žlampajo, človek pije.

Človek si je izmislil druge izraze za njih kot za sebe za isto dejavnost. Zakaj tako? Kljub temu, da je človek edinstven, ki mu v vesolju ni para in kljub temu, da ga je Bog postavil za gospodarja rastlinstva in živali, še ne pomeni, da ima pravico izkoriščati za potešitev svojega ega vse kar mu pride pod roko. Zakaj smo se razdvojili, zakaj postavili meje med njimi in nami.

Ali krava s svojim gobčkom, ki nežno prebira travnate bilke ne zasluži nežnejšega izraza za to njeno početje. In kako smo sami nažrti že vseh možnih takšnih ali drugačnih hitro pripravljenih jedi, ki nam ne nudijo več potrebnega užitka, zato potrebujemo še več. In svinja je žlampala vodo. Moški je žlampal pivo. Hlastno, z velikimi požirki, torej nekaj na hitro, v velikih količinah, brez občutka, z nujo, da tistega ne bo več nikoli pil. Ali ima svinja res takšen odnos do vode?

Smo se kdaj vprašali o sami naravi naših pujsov, krav, kokoši? In če smo se že vprašali, ali ravnamo v skladu z njo? Je njihova narava v bivanju na minimaliziranem prostoru s točno določeno pitano hrano, ki ali jim je ali pa ni pogodu. Ali je v njihovi naravi, da živijo do njihove maksimalne dosežene teže, da se lahko do obisti napitamo z njihovim mesom? Je v njihovi naravi preživljanje v transportnem tovornjaku ob sončni pripeki brez vode. In nenazadnje je v njihovi naravi bivanja ujetost med štirimi rešetkami? Ali res lahko tako najbolje služijo človeštvu? Ali smo res za voljo ekonomije pripravljeni dokazovat, da je denar sveta denar? Smo res tako leni pri razmišljanju, da se nam ne da iskati drugih rešitev, ki bi bile vsekakor boljše. In ali res želimo v dnevnem časopisju brati naslove: "Umrl od žalosti; Medved gleda, kako ugaša dan; Sočutje, Žalujoči sloni, Vijolične krave…" Znamo reči, dovolj nam je, poiskali bomo rešitev za njih in za nas! Znamo to reči v en glas? Ali nas marsikatera žival ne prekaša v pogumu in veličastnejšem dejanju? Morda bi nam šlo lažje, ko bi se zazrli v oči krave matere, ki je pravkar skotila svojega mladička ter ga oblizuje z vlažnim jezičkom, ko se že postavlja na vse štiri. Radodarno nam kljub njenemu mladičku odstopi še nekaj mleka, da nasiti še naše želodčke. In kaj ji vračamo za njeno dobrohotnost?

Jemljemo nekaj njenega brez da bi pristali na privoljenje in če se upira ji vzamemo še več in če se še bolj upira, plača s svojo smrtjo na brutalen način. Ali pa bi se nam bo večje sočutje lažje razvilo ob otožnem pogledu svinje, ki preživlja zadnje mukotrpne ure svojega življenja na našem prelepem planetu. 5,4,3,2,1 in njeno življenje bo ugasnilo, da se bo lahko nekdo skrajno brezobrazno redil na njen račun in mastil z dobičkonosnim poslom. In potem nas neomajno prepričujete, da smo v civiliziranem svetu in zviška pogledujmo na dežele, kjer še živijo nomadi, kjer živi poklic pastir. Pri nas pa obstaja poklic rejec živali, mesar, inšpektor za živali, upravitelj baze podatkov za čistokrvne pasme… In kdo od teh poklicev jih najbolje čuti? Jasno, da pastir. On je resnični gospodar svojih živali, on si zasluži to mesto. On jih vodi, one mu z veseljem sledijo. On jih krmi, one njega. Gre za vzajemnost in medsebojno spoštovanje. In kakšno spoštovanje imamo mi do naših najbližjih in daljnih prijateljev?

Glede na to, kar se dogaja v našem vsakdanjem življenju, so nam še kako nujni rezervati miru, oaze usmiljenja in mirni nenasilni kotički, kjer se tako mi, živali in rastline dobro počutimo. Vsekakor sem na kmetiji usmiljenja v Würzburgu doživela lep poklon vrnitvi dostojnega življenja pujskom, tukaj so si ustvarili domovanje konji, osli, krave, lame, lisičke, ovce, koze, zajčki in ob lično narejenimi jezerci so se naselile race in goske. Pa tudi pava ne manjkata in vsaka žival ima za sabo svojo bolj ali manj bridko življenjsko zgodbo. Na posestvu fundacije Gabrijelinega sklada sem prav tako uživala ob pogledu na zeleno površino, posajeno z različnimi drevesi in na različnih ustvarjenimi ekosistemih si iščejo zatočišče tako večje kot manjše divje živali. Tako je poleg ribnikov, narejen mikrosistem za plazilce, zeleni trakovi med njivami porasli z grmičevjem in z drevesi povezujejo gozdni ekosistem in tako delujejo kot naravni koridor za nemoten prehod živali. Poučili so nas tudi, kako pridejo ribe v ribnik, ki ni povezan z drugim vodnim virom. Namreč račke ko preletavajo iz enega jezera k drugim prenašajo tudi ikre, ki se namestijo med njihovimi kožastimi prsti. Lahko bi naštevala še več kaj sem vse izvedela, a zdi se mi bolj pomembno to, da bi vse to začutili. Torej - jih čutimo?

Izlet je organiziralo Društvo za osvoboditev živali in njihove pravice in nam tako omogočilo neposreden stik z živalmi in z njihovim čutenjem. Hvala. (http://www.osvoboditev-zivali.org/)

Tina G

Vir prve slike: http://www.gutes-vom-johannishof.de/images/hofansichtnormal.jpg