S posvetom Krčenje prostora civilne družbe, ki so ga organizirali društvo Focus, Umanotera in Ekologi brez meja, so v Ljubljani opozorili, da z omejevanjem ali celo izgubo dejavne civilne družbe izgubimo prav vsi, obenem pa je s tem pod vprašaj postavljena tudi demokracija v naši državi.

Predstavniki civilne družbe iz Slovenije in tujine so opozorili na trende, ki omejujejo civilno družbo, od prevpraševanja legitimnosti civilne družbe do fizičnih napadov na aktiviste. Primer Švedske je pokazal, da civilna družba igra ključno vlogo pri razvoju in demokratizaciji družbe, ker prinaša več sodelovanja, solidarnosti ter okoljske in družbene odgovornosti.

»Danes smo tu, ker nas zanima, ali bo šla Slovenija po poti Madžarske in številnih drugih držav, ki organizacije civilne družbe in civilne iniciative enačijo s tujimi vohuni in državnimi sovražniki, ali pa si bo za zgled vzela skandinavske države, kjer civilna družba pomembno prispeva k iskanju dobrih rešitev za družbo in okolje,« so namen posveta predstavili organizatorji. »Z današnjim dogodkom želimo temo krčenja prostora za civilno družbo postaviti pod žaromete in jo tam obdržati, dokler se pomen in vloga civilne družbe ne okrepita.«

Kot je poročal Guardian v partnerstvu z organizacijo Global Witness, je v letu 2017 več kot 160 okoljskih ali družbenih aktivistov dalo svoja življenja za zaščito okoljskih ali človekovih pravic. Po svetu vsak teden ubijejo štiri okoljske aktiviste, samo zato, ker se borijo za pitno vodo, čist zrak, rodovitno zemljo. Naravni viri so, bolj kot kadarkoli prej, postali predmet brezkompromisnega izkoriščanja in grabljenja multinacionalk, ki pa ga vlade dopuščajo.

Posvet pa ni osvetlil le tako očitnih primerov, temveč tudi druge, bolj mehke oblike pritiskov, ki jih zaznavamo tudi v Sloveniji. Tina Divjak, vodja zagovorništva in namestnica direktorja na Centru nevladnih organizacij - CNVOS, meni, da v Sloveniji zaenkrat ne moremo govoriti o radikalnem krčenju prostora civilne družbe, vsaj ne v smislu, da bi država hotela zelo načrtno in sistematično omejevati ali vplivati na delo civilne družbe.

Opozarja pa: »Ne glede na to pa smo v zadnjih dveh letih imeli vsaj dva primera, begunsko krizo in pred kratkim še Magno, ko so bile nevladne organizacije tarče grobih napadov, ne samo s strani javnosti in medijev, ampak tudi politike in oblasti. Zlasti pri pritiskih oblasti gre za nevarno tendenco, ki lahko, kot smo videli v sosednji Madžarski, na Poljskem in na Slovaškem, hitro postane trend, če se ji takoj na začetku ne postavimo ostro po robu. Varovalke pred tem, da je država za kratkoročne koristi pripravljena pozabiti svoja pravila, so ne samo dobrodošle, ampak nujne.«

Dóra Papp iz fundacije Krétakör deli svoje izkušnje z močno skrčenim prostorom civilne družbe na Madžarskem: »Na Madžarskem in regiji smo priče vse hitrejšemu krčenju prostora civilne družbe, zato se zavedamo, da se ne moremo zanesti na posredovanje EU v madžarsko krizo demokracije. Zato moramo državljani stopiti skupaj in postaviti solidarnost kot kulturni minimum. Propaganda populističnih vlad se običajno osredotoči na osamitev, in edini način za bojevanje proti temu je tesnejša in močnejša povezava med ljudmi.«

Na posvetu je bil predstavljen pozitiven primer Švedske, kjer po besedah Anje Olin-Pape iz Svetovalnega odbora za mlade pri Svetu Evrope »civilna družba igra ključno vlogo pri razvoju in demokratizaciji družbe«. Olin-Pape izpostavlja tudi, da je »način, na katerega država obravnava civilno družbo, neposreden pokazatelj stopnje demokratičnosti te države. Možnost vplivati, sodelovati in pripadati je močan in pomemben dejavnik pri oblikovanju celostne družbe, ki drži skupaj in je sposobna nasloviti ter premostiti ovire, ki jih državam in družbam prinaša hitro spreminjajoči se globaliziran svet.«

Ker močna civilna družba spodbuja višjo stopnjo participacije, več solidarnosti in pravičnosti, posoja glas šibkejšim in tistim, ki ga nimajo, zagotavlja več okoljske in družbene odgovornosti ter omogoča več nadzora nad oblastjo in izvajanjem politik, so se razpravljavci na posvetu strinjali, da želimo v Sloveniji ubrati pot skandinavskih držav, ne pa Madžarske ali Turčije.