“Eklekticizem” je pristop, pri katerem ničesar vnaprej ne zanikamo, temveč to analiziramo in o tem razmislimo, primerjamo in povežemo z že znanim, da bi na koncu prišli do najboljšega zaključka, najbolj vrednega, da ga sprejmemo.

Pogosto pozabljamo na to jasno in jedrnato definicijo eklekticizma kot pristopa k iskanju resnice in namesto tega dajemo prednost običajni rabi te besede in površinskemu razumevanju njenega pomena. Tako “eklektični pristop” običajno povezujemo s šibkostjo, mlačnostjo in otopelostjo tistih, ki vidijo stvari, vendar ne morejo dojeti njihove globine in širine. Zanje je “eklekticizem” nesmiselna dialektika in dialog, ki se vrti v krogu in s katerim nikoli ne pridemo – niti si ne upamo – priti do plodne definicije.

Če bi se kateri od teh lažnih eklektikov znašel pred dvema osebama, pri čemer bi prva trdila, da je dve plus dve štiri, druga pa, da je dve plus dve šest, bi to zagato “rešil” tako, da bi rekel, da bi lahko bilo dve plus dve pet. Taki lažni eklektiki, ki so polni strahu in šibkosti ter v osnovi egoisti, ne tvegajo, da bi zagovarjali to, kar je resnično. So pa nagnjeni k destruktivnemu kritiziranju vseh še tako logičnih trditev.

Danes je bolj kot v drugih zgodovinskih obdobjih potreben resnični eklekticizem, ki vključuje nekoliko silogistike1 in ima določena konceptualna izhodišča. Pri temeljnih stvareh umeten in udoben “centrizem” običajno izhaja iz strahopetnosti in je dokaz nevednosti.

Zdrava pamet nam pravi, da nihče ne bi imel avtomobila, ki deluje le občasno, srednje svežega jajca, ure, ki včasih prehiteva in včasih zaostaja. Pomembne stvari je treba definirati: nekaj je živo ali mrtvo; nekaj ljubimo ali ne ljubimo; je dan ali noč. Eklekticizem ne pomeni nedefiniranosti na račun resnice.

Če gre za resnični eklekticizem, potem ta omogoča vzpenjanje proti resnici. In potem ko to resnico odkrijemo, jo je treba pokazati, potrditi in razširiti naprej, ne glede na to, ali je ta drugim všeč ali ne, in ne glede na to, komu jo prenašamo.

Eklekticizem ni nenehni kartezijanski dvom, temveč prizadevno platonsko iskanje zaključkov; ni Kafkova tesnoba, temveč Schopenhauerjeva volja po biti; ni brezplodna in nezavezujoča kontemplacija, temveč zgodovinski značaj mladosti, ki ve, zakaj živi in zakaj umira.

Ko “Nova zaveza” zavrača mlačne, ve, zakaj to počne. Vroča voda bo skuhala jed; mrzla bo pogasila žejo; mlačna pa bo dobra le za pospeševanje prebave in izpiranje želodca.

V tem svetu, polnem konfliktov, v katerem materializem mendra vse, kar je vrednega in dobrega, lažni eklektiki s svojimi najbolj strahopetnimi “sopajdaši” ter s svojim psevdopacifizmom in psevdofilozofijo napadajo vertikalne sile resnične filozofije in resničnega eklekticizma.

Moramo biti eklektični, vendar bodimo med tistimi iskalci, ki dejansko iščejo resnico; med tistimi, ki resnico, potem ko jo najdejo, širijo naprej brez popuščanja intelektualnemu pritlikavstvu, konvencijam in modi.

__________

1 silogízem -zma m (i) filoz. sklepanje, pri katerem izhaja iz dveh trditev, izjav določen zaključek, sklep (SSKJ).

Jorge Angel Livraga

Vir: akropola.org