Poslanstvo in značilnosti ega

Ego ni fenomen, lasten vsem živim bitjem. Ogroža le bitja s svobodno voljo. Nastal je kot produkt našega lastnega uma. Je umetna, zavestna energijska struktura, ki nima stika z Izvorom. Živi kot parazit od energije, ki jo jemlje duši.Je kot tat, ki nikoli ne počiva in neutrudno prazni njen rezervoar vitalnosti.

Gnostiki razlagajo, da se je ego pojavil v času tretje, lemurijske človeške rase kot posledica odklona od naravne spolnosti. Ta odklon v krščanstvu imenujemo »izvirni greh«. Učitelj Samael pove, da sta spolnost in ego tesno povezana, saj se ego napaja iz prelite spolne energije. Obe tematiki sem strnjeno povzel in predstavil v knjigi Spregledano poslanstvo spolnosti.

Ko raziskujemo poslanstvo ega, se izkaže, da je Lemurijski človek, ki je v precejšnji meri deloval kot skupinska duša, za svoj duhovni napredek potreboval lastno individualnost, zavedanje samostoj­nosti, izdvojenosti, občutek ločenosti od Stvarnika, okolja in sveta, v katerem se je nahajal, da bi lahko do vsega tega zavzel ustrezen odnos. Za takšen premik je bil potreben zunanji dejavnik. Pojavil se je ego, ki je otopil našo duhovno zavest in nas postopoma zapeljal v svet individualizma in materializma.

A služabnik se ni znal ustaviti in je nadaljeval svojo misijo tudi potem, ko je bil cilj že dosežen. Tragedija človeka je v tem, da se tega ne zaveda. Sedanja razvojna faza je zašla v slepo ulico; ego kot poguben plevel prerašča človeštvo in je civilizacijo pripeljal na rob propada.

Z ločeno, osebno identiteto spoznavamo stvarnost neposredno, skozi istenje. Posamezne stvari resnično spoznamo, občutimo in izkusimo tako, da »postanemo« tisto. Iščemo se v objektih, ki nam jih ponuja ego, kar je seveda brezplodno početje. Istovetimo se z več stvarmi hkrati; z egom, telesom, razumom, dušo, energijo, raso, s poklicem … A kadar je tisto napadeno, se počutimo prizadeti mi. Ker se močno istovetimo s telesom, v katerem se pojavlja bolečina, trpimo.

Ko smo stopili v proces krepitve individualnosti, ki je tudi proces razduhovljenja, smo izgubili stik s kozmičnim Izvorom, z Očetom, in se oklenili ega kot njegovega nadomestka. Tako občudujemo, cenimo in povzdigujemo lažno vrednoto v nas in smo samovšečna, samoljubna, sebična bitja. Samoljubje in ljubezen do Boga se izključujeta. Ljubezen, ki odriva in izključuje druge, ni ljubezen. Ko sledimo egu, je naš edini smoter in cilj - krepiti samega sebe, svojo veljavo in svojo moč. Božanska ljubezen se prebudi v nas šele, ko ego odstranimo, vse dotlej pa ljubezen zamenjujejo odvisnost, navezanost, želja po posedovanju ali strah pred izgubo.

Ego nam prinaša lažen občutek svobode – svobodno delamo napake, kršimo kozmične zakone. Egove pobude, ki izvirajo iz napačnega razumevanja stvarnosti in sebe, nas silijo k reševanju problemov in ustvarjajo brezštevilne možnosti zaučenje; so dragocene lekcije za napredek duše. Vsi problemi so umetni, posledica različnih kriterijev in pričakovanj ega, a jemljemo jih povsem resno.

Egovih težav seveda ni mogoče rešiti na ravni uma, kajti problem je on sam, ki manipulira z umom. Tudi preučevanje norosti ne zadošča za ustvarjanje zdravega razuma. Rešitve znotraj uma preprosto ni. A marsikdo se od tegob in bolečin (nezavedno) ne želi ločiti, saj te predstavljajo velik del njegovega jaza, torej njega samega.

Ego drži našo zavest ujeto tudi v sanjah. Ker nam je z zaveso nezavedanja prehod v sanje zastrt, se ne zavedamo, da je tisto, kar imenujemo sanje, prehod naše duše v drugo dimenzijo, v astralni svet. Ta zavesa naš fokus prikuje na zunanji svet, materialnost dobi prevladujoč pomen, ostalo pa se nam zdi nerealno, neverodostojno.

SE NADALJUJE

Zoran Železnikar

Vir: www.prisluhni.si