Egocentrična čutna ljubezen je sama po sebi nemirna, kajti zmeraj hoče nekaj imeti.
To kar povzdigne, kot lepo v vrtoglave višine, hoče častiti in zadržati. Naredi stvari za več vredne, in drugačne kot v resnici so. Ko se zadržuje v svojih ˝˝nebesih˝˝, ne vidi da mendra in ponižuje vse ostalo.

Torej čutna ljubezen, je na drugi strani popolnoma brezčutna. Čutnost in brezčutnost je njeno pravo lice, ki ga skriva.
In v resnici uničuje tudi tisto, kar povzdiguje, ker to kar povzdiguje, dela za večvredno, ne pa to kar v resnici je, in ko vidi, da ne more doseči svojega sebičnega cilja, to kaj je prej povzdignila, hoče in če more poniža, v manj kot to, kar v resnici je, in brezčutno žrtvuje za svojo sebičnost.

Vsa ljubezen čutne ljubezni, je v tem, da si polepša svojo sebično lahkoživost, ki pa brez tega, če nima kančka sebične ljubezni, to ne gre, ker okoliščine postanejo za lahkoživost neznosne, torej nima nobene resnične osnove.
Čutna ljubezen in resnična ljubezen ne moreta bivati ena v drugi, torej resnična ljubezen čutno izključuje.
Čutna ljubezen celo navidezno sodeluje pri poti odrešitve.

Vendar ker sama ne more biti to, ker je nemogoče, iz sebičnosti postane njen sovražnik, jo poskuša, preprečiti drugim, in v resnici je bila sovražnik odrešitvene poti že prej.

Faustov vzdih, dve duši bivata v mojem telesu, je pokazatelj človeka , ki se odrešuje. Vendar dalj časa ne more biti tako, človek ne more zadržati boga in mamona, ter biti odrešen.