Monopol v duhovnosti
Vsa vprašanja, ki se nanašajo na dušo, njen izvor, njeno potovanje v duhovnem prostranstvu, vpliv na fizično telo, ter seveda vsa druga, ki se navezujejo na duhovno (astralno) sfero, njene zakonitosti, značilnosti in vpliv na snovno sfero, so torej prepuščena religijam. S temi vprašanji so se kajpak ubadali številni misleci in filozofi skozi vso zgodovino človeštva, toda danes ob vstopu v tretje tisočletje nikjer ne najdete splošno priznanega zapisa duhovnih zakonov, ki bi bili tako kot zakoni materialnega sveta preverjeni z znanstvenimi metodami.

To je posledica dejstva, da je skoraj skozi vso dvatisočletno zgodovino krščanstva raziskovanje duhovnosti veljalo za nekakšno »prepovedano področje«, saj si je pravico do razlage duhovnih pojavov lastila izključno katoliška Cerkev oz. njeni predstavniki.

Versko in posvetno življenje sta bila strogo ločena in vedelo se je, da ima posvetni vladar pravico upravljati izključno posvetno kraljestvo, v verskem oz. duhovnem pa je bil edina avtoriteta papež. Verske institucije (katoliška, muslimanska, pravoslavna… Cerkev) so vzele pravico razlagati duhovna vprašanja v svoje roke in so uveljavile svoje duhovne doktrine (ki se med seboj močno razlikujejo), v katerih veljavnost ni bilo dovoljeno dvomiti; dvomljivec je lahko računal z izobčenjem iz cerkvenega občestva, kar nikakor ni bilo tako nepomembno kot danes.

Če je bilo znanosti stoletja prepovedano ukvarjati se z ne-posvetnimi zadevami, pa obratno za Cerkev ni veljalo. Kleriki so se brez težav vmešavali v znanost in naravoslovje, npr. v razlago astronomskih fenomenov, s katerimi se je ukvarjala porajajoča se astronomija. Spomnimo se številnih napačnih razlag – npr. predstave o Zemlji kot ravni plošči ali Zemlji kot središču vesolja in osončja. Ko je v 16. stoletju avtoriteta Cerkve nad mislijo nekoliko popustila, je v znanosti z začetnikom racionalizma, Descartesom, prodrla miselnost, da je stvarnost mogoče spoznati zgolj z razumom. Veliki misleci, matematiki in filozofi, ki so temeljno izobrazbo največkrat pridobili v dobrih verskih šolah, so racionalno misel gradili na deduktivnem sklepanju in dokazovanju na osnovi majhnih logičnih korakov.

Prav to je znanost napravilo eksaktno, resnicoljubno in zaupanja vredno, kar ji je prineslo vse večji ugled. Znanstvene metode pa se nikjer niso mogle uveljaviti na področju duhovnosti, saj so jih verske oblasti bolj kot ne prezirale in omalovaževale. Ob zmotnih razlagah klerikov o ustroju materialnega vesolja se lahko vprašamo, ali so njihove razlage o duhovnem vesolju, ki si veljavne še sedaj, verodostojnejše.

Glede na laično naravnanost državnega šolstva, ki se z duhovno vzgojo praktično ne ukvarja, in vprašljivo duhovno vzgojo, ki jo nudi Cerkev, je jasno, da bo za primernejšo duhovno izobrazbo potrebno poskrbeti drugače. A kako? Iskalci duhovnih znanj si seveda ne morejo obetati, da bo institucionalizira­no izobraževanje kmalu sposobno zagotoviti primerne programe na tem področju. Torej ostajajo, vsaj kratkoročno gledano, le individualne poti do duhovnih znanj. A o tem več v nadaljevanju.

SE NADALJUJE

Zoran Železnikar
www.prisluhni.si