Duhovna bitja smo, duše v fizičnem telesu. Kot takšni živimo neskončno dolgo. Duša teži k duhovni rasti in ena od najboljših možnosti za novo izkušnjo je utelešenje v fizičnem svetu.

Predenj se utelesi naredi približen plan izkušenj, ki jih potrebuje in izbere primerno okolje za uresničitev tega namena.

Vendar zaradi načina kako prihajamo na ta svet pozabimo po kaj in zakaj smo prišli.
Pozabimo kdo smo!

Živimo v fizičnem telesu in mislimo, da je to vse.

Česar ne moremo videti, slišati, vonjati, okušati in tipati (torej zaznavati z našimi petimi čuti), si ne moremo predstavljati da obstaja. Naš razum se odloča na osnovi zbiranja teh petih informacij in tako se ponavadi odločamo tudi mi.

Pa vendar včasih tudi kaj začutimo z našim »šestim čutom«. Včasih začutimo in naredimo nekaj, kar ne bi, če bi se odločali s svojim razumom.

Kasneje se izkaže, da so to vedno daleč najprimernejše odločitve, na katere sicer niti pomislili nebi.

Sledili smo »občutku«.

Ko se nam to zgodi smo prepričani, da se je zgodilo slučajno, da smo imeli srečo ker smo prisluhnili »notranjemu glasu« in se je vse idealno izteklo.

To ni slučajno. Tako deluje šesti čut (intuicija, notranji glas), ki je povezanost z našim bistvom (dušo, brezpogojno ljubeznijo, neskončno energijo in inteligenco, Bogom,…).

Zaupajmo intuiciji in poslušajmo svoje srce. Takrat počnemo najboljše zase, za svojo okolico in za naravo.

Naj bo to cilj in vodilo našega življenja.

Takrat živimo kot duhovno bitje v fizičnem telesu.

Ponavadi se odločamo samo razumsko, vendar je takšno odločanje omejeno, tako kot je omejeno prepričanje, da smo samo fizično telo. Naučimo se prisluhnit intuiciji.

Umirimo razum, da jo lahko slišimo.

Z intuicijo smo v stiku preko glasu vesti. Vest je neposredna govorica intuicije.
Samo takrat, ko nas vodi naša vest, smo direktno povezani z našim bistvom in sprejemamo najboljše odločitve in počnemo najboljše stvari vredno Človeka.

Sporočilo intuicije je kot nek občutek, ki ga ne moremo povezati z našimi petimi čuti, pa vendar čutimo potrebo, da mu sledimo.

Resnična izkušnja:

Potnikov v avtobusu je več kot sedežev. Nekateri stojijo. Eden od potnikov pred povratkom pomisli: hitro na avtobus, da ne bom spet stal. V naslednjem trenutku se je oglasila vest: bo pa zato moral nekdo drugi stati; počakaj; bom že jaz stal, saj sem že na prvem delu poti. Počakal je, da se je avtobus napolnil in med zadnjimi vstopil.

Prav začudil se je, ko se je izkazalo, da je sedaj nepričakovano nekaj sedežev ostalo praznih…

To so malenkosti v mozaiku življenja. Lahko jih opazimo ali ne. Nakazujejo nam možnost razumevanja veličastnosti vsakega trenutka našega življenja ko se zavemo kdo smo.