Obujanje tradicionalnih znanj in veščin kot odgovor na sodobne socialne, ekonomske in okoljske izzive 
Globalizirana sodobna družba in gospodarstvo s svojo hiperprodukcijo, prevlado velikih proizvodnih in trgovskih korporacij, individualizmom, obravnavanjem delovne sile kot samo še enega blaga na »vsemogočnem« prostem trgu ter podivjanim potrošništvom povzročata izginjanje tradicionalnih veščin in znanj ter odtujevanje delavca od svojega dela, siromašita raznolikost in predstavljata na videz nerešljiv problem za omejene naravne vire našega planeta. Kot kažejo navdihujoči primeri iz letošnjega Umanoterinega Kataloga trajnostnih skupnostnih praks, se je pri iskanju učinkovitih odgovorov na mnogo tovrstnih izzivov včasih treba ozreti tudi v preteklost.

Oživljanje, razvoj in izmenjava tradicionalnih znanj in veščin na eni strani prispevajo k ohranjanju kulturne dediščine, prenosu znanj ter krepitvi identitete lokalnih skupnosti, na drugi strani pa lahko predstavljajo tudi učinkovit način za spodbudo ustvarjalnega dela, medgeneracijskega sodelovanja in zavedanja o pomenu (lokalne) kulturne in naravne dediščine.

Lep primer potencialov na tem področju sta dve zadrugi, ki našo bogato dediščino tradicionalnih znanj združujeta z naprednimi družbenimi koncepti na področju dela in delavskih pravic, okolja ter trajnostnega razvoja. Rokodelska zadruga, ki jo je lani ustanovil Center domačih in umetnostnih obrti iz Slovenske Bistrice, izvaja izobraževanja in delavnice lončarstva in sodobne keramike.

S povezovanjem izdelovalcev domače in umetnostne obrti ter zagotavljanjem skupnega trženja in promocije izdelkov prispevajo k ohranjanju lokalne naravne in kulturne dediščine ter bogatijo turistično ponudbo in prepoznavnost lokalnega okolja. S svojimi prizadevanji omogočajo prenašanje dragocenih veščin in znanj na mlajše generacije ter nastajanje novih, zelenih delovnih mest, ki dvigujejo blaginjo ljudi. Da pri podobnih prizadevanjih niso osamljeni, pa kaže njihovo članstvo v Konzorciju rokodelskih centrov Slovenije, ki združuje devet rokodelskih organizacij iz vse države.

Podobno vizijo ima Pletilska kooperativa Breja Preja iz Škofje Loke, ki obuja in re-interpretira slovensko kulturno dediščino na področju pletenja volnenih izdelkov. Zadruga sodeluje z oblikovalkami in pletiljami iz vse Slovenije, ki na temeljih lokalnega znanja ustvarjajo kakovostne tradicionalne izdelke, od preprog in okrasnih izdelkov do najrazličnejših vrst oblačil. Glavno vodilo njihovega delovanja je zadružno podjetništvo po načelih pravične trgovine, skrbi za okolje ter poštenega plačila za pošteno delo.

»Nazaj k naravi« pa bi lahko označili vizijo programa Šolski ekovrtovi v organizaciji ljubljanskega Inštituta za trajnostni razvoj, ki skrbi za prenos tradicionalnih znanj na področju prehrane. Z izobraževanji in praktičnimi delavnicami želijo mlajšim generacijam približati pridelavo hrane na ekološki način, s tem pa predvsem vrniti stik z naravo ter jim približati koncepta varstva okolje in medsebojnega sodelovanja. O njihovi srčnosti in strokovnem znanju priča podatek, da v njihovem programu ekoloških vrtov sodeluje že več kot 140 ustanov (od vrtcev do srednjih šol) iz vse države.

S svojimi uspehi, večplastnimi pozitivnimi vplivi na skupnost in okolje ter navdihujočim zgledom ti primeri dokazujejo, da je z zavedanjem o vrednosti tradicionalnih znanj ter dovoljšno mero srčnosti mogoče z majhnimi koraki »od spodaj navzgor« narediti čudovite zgodbe.

Celoten katalog trajnostnih skupnostnih praks je na voljo na tej spletni povezavi.