Po prebrani knjigi o Inuakiju sem se odločil opisati moje doživetje, ki bo ostalo v meni do konca življenja.

Po njegovih navodilih poteka vsako nedeljo ob 22,30 svetovna meditacija, ki sem sem se ji v mislih pridružil tudi sam.

Sedeli smo v ovalni dvorani sami novinci, Inuaki je nekoliko dvignjen nad nami, kot se za njega tudi spodobi sedel in nas vodil. Nekdo je ne daleč od mene igral klavir, pesem se mi je zdela znana iz otroštva, vendar je ne morem umestiti v sedanji čas in jo do cela posvojiti.

Občutek blaženosti, miru, veselja in radosti mi je napolnil celo telo. Noge sem tesno držal ob tleh in srkal energijo v svoje trenutno iztrošeno telo. Vročina, ki se je naselila v moje dlani in stopala je bila tako moča, da bi verjetno lahko prižgal suho seno.

Starejši udeleženci, no jaz spadam med mlajše, čeprav štejem že 45 let so sedeli v ložah okoli ovalne dvorane, kjer smo na lesenem podu sedeli mi. Inuaki se je z vsemi novinci osebno spoznal in nam razložil pomen meditacije, izrazil nam je dobrodošlico, govoril je v meni znanem jeziku, a ga v celoti nisem razumel. Ob meni se je izrisala bledo vijolična meglica verjetno kozmična energija in mi ves pogovor prevajala.

Kako pomembna je skupinska meditacije in koliko ta pomeni za zemljo sem izvedel prav ta večer.
Našo zastrupljeno zemljo bo rešilo le skupno meditiranje, prošnja za boljši in lepši jutri, notranji mir in ljubezen.

Veliko besed je namenil prav ljubezni.
Ko je mene vprašal, kaj je zame ljubezen sem ostal malo brez besed. Zaradi mojih preteklih grehov, sem prikrajšan za občutek ljubezni. Več ali manj sem za vse odločitve v življenju kriv sam, napačnih odločitev je bilo za dve življenji. Ko je opazil mojo zadrego mi je takoj priskočil na pomoč mi razložil, da je obtoževanje sebe za napake velik nesmisel.

Prosil me je da se predstavim in povem in razložim kaj zame pomeni ljubezen. Žal sem zaradi svoje stiske ostal popolnoma paraliziran in o ljubezni danes nisem bil sposoben govoriti.
Obljubil sem mu da se srečamo spet drugo nedeljo.