Dotikamo se drug drugega. Najbolj čarobno je, kadar to počnemo s čudenjem in polnim čutenjem. S pogledi se dotikamo, z vonji, s podobnimi izkušnjami iz preteklosti, z istimi željami. Včasih se duši dotakneta v skupnem spominu iz preživetih življenj. Dotikamo se tudi po nesreči in kao po nesreči. Strastno ali pa previdno in nežno, v strahu, da se ne bi ranili.

Dotik pogosto premakne. Če je dovolj pristen in resničen, da se me dotakne globoko noter, skozi vse plasti obramb. Občutek veselja in enosti prinese, lahko pa tudi odpre vrata bolečini, ko zadane ob mehko jedro, ki ga tako skrbno varujem. Včasih sproži najprej eno in potem drugo ali pa kar oboje hkrati.


Tudi ostra bolečina, ki zareže, je lahko zdravilna. Nudi preobrazbo. Pretrese, pokaže na nekaj pomembnega. Vrže iz lagodnosti in sili v premik. Saj ne, da se drugače ne da. Če pa jo že izkušam, lahko iz nje tudi kaj dobrega potegnem.

K sebi sem potegnila izkušnjo, ki je v meni sprožila čisto, globoko, ostro bolečino. Prerezala me je od vratu do popka in me odprla. Žgala me je, kurila. Gorela sem v njej. Brez moči, da bi se borila. Po zelo kratkem boju sem spustila kontrolo, predala sem se ognju. Če v tem ne bom umrla, se bom pa izbrusila, sem si rekla. In če že žge, pa naj požge še vse zataknjeno, vse kar še nosim starega, vse, kar mi več ne služi. In spomnila sem se kako alkemija deluje, kako sem to, malo bolj posredno, počela v nekih drugih življenjih.

Zavest v teh trenutkih gorenja samo je. Prazna, čista, jasna, mirna, eno. Misli so podobe, ki se dvigajo iz uma in se že trenutek zatem izničijo. Čustva postanejo eno samo, zlito v ogenj, ki ti lahko vzame telo. Seveda, če tako izbereš. Jaz nisem, se mi je pa tudi telo v nekaj urah spremenilo.

Še nekaj dni po tej izkušnji nisem mogla jesti, hrane sploh rabila nisem. Preobrazba je mimo in čeprav tako intenzivna in boleča, sem hvaležna zanjo. Ko sem se spomnila, sem pa izbrala milost, ampak to je bilo že bolj pri koncu.

Če drugega ne, boš pa mogoče zdaj lahko čutila bolj globoko, mi je rekla prijateljica.
Čutiti globoko!!!
Jaaa!!!
Zemlja!!!!

Prijemam lahko! Ostre skale, toplo zemljo, hrapavo deblo drevesa. Voda mi lahko polzi čez prste in sončni žarki lahko ogrejejo moje telo. Voham lahko! Jesen, smog, timijan, morje, človeka, vrtnice, gozd,... hrano! Lahko se igram z okusi, mnogo jih je! Z nekom, ki mi je drag, se lahko zlijem v eno, potem pa grem z zvokom do ptic, do drevesa in spet občutim vodo na dlani... Lahko se igram s svojimi čutili, z občutki na svoji koži. Na Zemlji sem...

...in tudi ti si. Pa se spet dotikava. Mogoče malo bolj na čisto, mogoče malo bolj zares, ker si to priznava.

Ko se odpiram občutku, ko počasi tipam, koliko se lahko odprem, da bom še preživela, spoznam, da bom tako odprta mogoče spet kdaj ranjena. Ok, sprejmem tudi to. Bolečine se ne bojim (po vsem tem). Izkušati želim, okušati Zemljo. Kljub temu, da lahko padem, bom hodila. Kajti mogoče... mogoče živim svoje zadnje življenje na Zemlji. Tudi, če ne, želim živeti kot da je. Lepo in polno!

Tanja