ŽELIM SI …
Kaj pa vi?

Piše: Zoran Milivojević v novi Vivi www.viva.si

Zgodba iz ordinacije
Pri mladi ženski, ki je prišla na posvet, se je izkazalo, da je njena ključna težava v tem, da ne čuti želje, da pravzaprav ne ve, kaj si želi. Kmalu je postalo razvidno, da je bilo izključevanje želja strategija, s katero se je upirala pretirano dominantni materi.

Kadar jo je v otroštvu mati kaznovala s prepovedjo uresničitve želje, se je temu uprla s tem, da je uresničitev želje prepovedala tudi sama sebi. Tako je dosegla ravnodušnost, s katero se je izogibala neprijetnim razočaranjem. Toda ko je odrasla in postala samostojna, ji je ta mehanizem začel povzročati težave, saj preprosto ni vedela, kako naj vnovič "vključi" želje.

Čeprav je imela svojo kariero, ni vedela, ali se s tem resnično želi ukvarjati, ni vedela, kako se odločiti za moškega, ni vedela, kako si želi živeti svoje življenje. Terapevtski cilj je bil, da bi izvedela, kaj si želi - sprva pri majhnih stvareh. V vsaki pomembni situaciji se bo morala vprašati: "Kaj si pravzaprav želim?"

Želja ni zgolj čustvo, temveč celo eno od najpomembnejših čustev. Želja namreč omogoči nastanek vrste drugih čustev. Če je želja zadovoljena, človek občuti zadovoljstvo, če pa je izpolnjena želja zanjo zelo pomembna, občuti srečo. Če želja ostane neizpolnjena, oseba občuti razočaranje ali nezadovoljstvo. Če oseba pasivna pričakuje, da ji bo željo izpolnil kdo drug ali da bo za to poskrbel potek dogodkov, govorimo o čustvu upanja.

V središču
Zaradi vsega tega ima želja osrednje mesto pri razumevanju čustev in doseganju čustvene pismenosti. To poudarjam zato, ker so v sodobni psihologiji čustev redke teorije, ki upoštevajo dejstvo, da je želja čustvo. To je povsem nasprotno mislim velikih starih filozofov, ki so med razmišljanjem o človeški naravi - takrat še ni bilo psihologije – poskušali sestaviti seznam petih, šestih osnovnih čustev. Vsi ti seznami so vsebovali tudi željo. V psihoanalizi je želja celo v središču teorije - latinska beseda libido namreč označuje prav željo (želja, sla, poželenje, pohota).

Želja ni potreba
Eden od razlogov za zanemarjanje želje je nezmožnost razlikovanja med željo in potrebo. Potreba ali osnovna potreba je občutje pomanjkanja nečesa, kar je povezano z ohranjanjem življenja oziroma obstoja. Takšne so potreba po vodi, hrani, spanju, ustreznem okolju itn. Če naj preživijo, ljudje preprosto morajo zadovoljiti svoje potrebe. Torej je potreba v primerjavi z željo nekaj osnovnega, nekaj, kar je prisotno vse od začetka življenja.

Novorojenček pride na svet s potrebami, vendar brez želja. Čeprav so potrebe nadvse pomembne, človeške motivacije ne moremo razumeti zgolj z zanašanjem na potrebe. Razlog za to je v tem, da je osnovnih potreb pravzaprav zelo malo. Želje so resda lahko podobne potrebam, vendar niso povezane s posameznikovim preživetjem. Zato v psihoterapiji pogosto vztrajamo pri razlikovanju želje od potrebe.

Eden od dobrih načinov, kako prepoznati to razliko, je v tem, da se vprašamo, ali je to, kar si želimo/potrebujemo, povezano s preživetjem ali ne. Povedano z drugimi besedami: "Potreba je nekaj, kar bi, če bi ostalo neizpolnjeno, povzročilo našo smrt, medtem ko bi nam bilo v primeru neizpolnjene želje zgolj neprijetno." Včasih je ta razlika nadvse pomembna, zlasti pri ljudeh, ki svoje želje razglasijo za potrebe in se obnašajo tako, kot da bodo v primeru, da ne bodo izpolnjene, preprosto umrli.

Kaj učimo in kaj so nas učili!
Ljudje imajo različen odnos do svojih želja in do njihovega izpolnjevanja. Nekdo ima lahko zelo veliko želja in verjame, da so mu jih drugi dolžni izpolnjevati. Spet drugi so ponosni na to, da tako rekoč nimajo želja, da so torej skromni, asketski. Tretji so usmerjeni v zadovoljevanje želja drugih ljudi, o svojih pa tako rekoč ne razmišljajo. V večini takšnih primerov odrasli samo ponavljajo to, kar se jim je dogajalo v otroštvu.

Oseba, ki so jo v otroštvu razvajali, bo prepričana, da so drugi dolžni izpolnjevati njene želje, nepripravljenost za izpolnjevanje njihovih želja pa bo v njej vzbudila občutek, da ni ljubljena in spoštovana, zato bo s takšnimi ljudmi pretrgala stike.

Oseba, ki je odrasla v pomanjkanju, bo skromna tudi v odrasli dobi. V otroštvu se je naučila, da vsakič, ko odstopi od svoje želje, ki je starši ne morejo izpolniti, v zameno dobi njihovo ljubezen. Zaradi tega je kot odrasla oseba, ki bi si lahko zadovoljila številne želje, še vedno ponosna na to, da si želi malo in da je skromna.

Oseba, od katere so starši zahtevali izpolnitev svojih želja, ko pa je to naredila, je bila deležna ljubezni, v odrasli dobi to počne z drugimi. Prepričana je, da s tem, ko drugim izpolnjuje želje, ti razumejo, kako pomembna je za njihovo zadovoljstvo, zaradi česar pričakuje, da jo bodo imeli radi in jo spoštovali.

Oseba, ki je morala staršem razumsko utemeljiti vsako svojo željo, za njeno uresničitev pa je potrebovala njihovo dovoljenje ali denarno pomoč, enako ravna s seboj, tudi ko odraste. Včasih odrasli ljudje nimajo nikakršnih težav, ko gre za izpolnjevanje želja drugih. Toda obenem porabijo cele ure in dneve za nepotrebne notranje dialoge, s katerimi skušajo "upravičiti" katero od lastnih želja, da bi si naposled lahko kupili to, kar si želijo.

Zato je nadvse pomembno skrbno razmisliti, kaj učimo svoje otroke, ko gre za njihove želje. Prava pot vodi med eno skrajnostjo, ki vodi v to, da otrok postane razvajen, in drugo skrajnostjo, ko si otrok želi premalo. Smiselno je tudi razmisliti o tem, kako so se starši obnašali do naših želja in kako se to odraža na naše zdajšnje stališče do lastnih želja in želja ljudi, ki so nam blizu.

Želja in spor
Ena od najboljših opredelitev spora je, da gre za sočasen obstoj dveh želja, ki se vzajemno izključujeta. Kadar imata dve osebi različne želje, vsaka od njiju skuša prepričati drugo, da bo še najbolje, če ji izpolni željo. To je zlasti razvidno, če razlikujemo med sporom od načinov, kako ljudje poskušajo rešiti spor. Tako prepir ni spor, saj je le poskus rešitve spora.

Ljudje, ki so v sporu, lahko drug drugega prisilijo, da ravnajo tako, kot si želijo - bodisi z igonoriranjem bodisi kako drugo obliko čustvenega izsiljevanja. Tudi telesno nasilje je poskus rešitve spora, le da s fizičnimi metodami.
Če naj ljudje ustrezno rešijo spor, morajo najprej razlikovati med seboj in svojimi željami. Kadar si nekaj želimo, gre za našo željo, ki pa se razlikuje od nas samih.

Če se tega zavedamo, lahko razumemo, da človek, ki zavrača izpolnitev naše želje, ne zavrača nujno nas, naše osebnosti. Tudi če sami zavrnemo izpolnitev želje drugega, to še ne pomeni, da zavračamo osebo kot celoto. Nasprotno: izpolnitev želje lahko zavrnemo prav zato, ker imamo osebo radi. Primer tega je vzgoja otrok, pri kateri preprosto moramo zavrniti ali prepovedati nekatere otrokove želje, saj bi mu njihova uresničitev utegnila škodovati ali ga spraviti v nevarnost.

Ljudje, ki ne razlikujejo med svojo osebnostjo in svojimi željami, niso zmožni ustrezno razumeti spora. Ne vedo, da je spor spopad različnih želja (konflikt želja); menijo namreč, da je vedno znak nespoštovanja, prezira ali celo sovraštva. Zaradi tega vsak spor vodi do začasnega ali trajnega poslabšanja odnosa z drugimi.

Želja in notranji spor
Želja je pogosto izraz našega nezavednega. Včasih so naše želje nenavadne in sploh ne poznamo pravih razlogov, zakaj si česa želimo. Nemalokrat je potrebno več ur psihoanalitičnega dela, preden odkrijemo korenine nekaterih želja. Zato ne moremo reči, da so želje nekaj, kar je samo po sebi dobro.

Tako kot želje majhnega otroka tudi želje odrasle osebe potrebujejo nadzor, nadzor nad delom naše osebnosti, ki si nekaj želi. To pomeni, da vsako našo željo ocenjujejo tudi drugi deli naše osebnosti, tisti, ki se nanašajo na zavest in moralo. Šele ko se tudi ti deli naše osebnosti strinjajo z željo, smo jo pripravljeni uresničiti.

Če ocenimo, da je naša želja nerazumna ali nemoralna, jo skušamo zavreči. Ne le, da je ne uresničimo, ampak je niti ne čutimo več. Toda včasih so te nesprejemljive želje tako močne, da utegne priti do hudega notranjega spora. To pomeni, da nas del nas sili k izpolnitvi želje, medtem ko drugi del te želje noče uresničiti.

Izidi tovrstnega notranjega boja so lahko različni: včasih zmaga en del, včasih drugi, toda zmaga v bitki ne pomeni vedno zmage v boju. Ne glede na to, kateri del osebnosti je zmagal, je oseba nezadovoljna ali celo razočarana: bodisi zaradi neizpolnjene želje bodisi zaradi krivde, ker si je željo izpolnila.

Notranji spor je pogost in normalen pojav. Težava ni v tem, da notranji spor sploh nastane; zaplete se, če traja predolgo. Takrat se lahko iz takšnega kroničnega notranjega spora razvijejo različna bolezenska stanja. Hud notranji spor poznajo vsi, ki so se kdaj odločiti opustiti alkohol, kajenje, jemanje mamil, igranje iger na srečo ali kako drugo dejavnost, ki jim je prinašala zadovoljstvo, vendar je bila zaradi tega ali onega razloga nesprejemljiva.

Želja in življenjski elan
Biti uspešen pomeni uresničevati zastavljene cilje, to pa pomeni živeti tako, da uresničujemo svoje želje. Uresničevanje želja vzbuja zadovoljstvo, zato so uspešni ljudje zadovoljni ljudje. Večina uspešnih ljudi ima veliko življenjskega elana, življenjske energije oziroma življenjske moči. Na drugi strani imajo depresivni ljudje malo življenjske moči in energije. Kako je to povezano z željo?

Kot se otrok veseli dneva, ko se mu bo izpolnila kaka velika želja, tudi uspešna oseba vsak večer komaj čaka, da se bo začel naslednji dan. Zaradi tega zjutraj z radostjo vstane iz postelje in se veseli novega dneva. V njem vidi izpolnitev nekaterih svojih želja, v prihajajočih dneh pa tudi izpolnitev drugih. Njen pogled na prihodnost je pozitiven. Na drugi strani leži ključna motnja pri depresivni osebi v sistemu njenih želja.

Ljudje postanejo depresivni, če se jim zdi, da nikoli ne bodo izpolnili želja, o katerih menijo, da so povezane s katero od njihovih osebnih vrednot ali pravico do obstoja. Pogoj za depresivnost je torej, da oseba z nečim pogojuje svojo pravico do življenja oziroma pravico do javnega priznanja svoje vrednosti. Nekdo je denimo prepričan, da ima pravico do življenja samo, če ga imajo drugi radi.

Če bi takšna oseba izgubila ljubezen, bi izgubila tudi pravico do občutka lastne vrednosti oziroma do življenja. Zaradi tega bi postala depresivna, saj v prihodnosti ne bi videla izpolnitve pomembnih želja. Posledično ne bi občutila energije, ki ji pravimo življenjska energija, zaradi česar bi se zjutraj prebujala utrujena, brez želje, da bi vstala iz postelje in začela nov dan.

Glavna motnja pri takšni osebi je prav pomanjkanje življenjske energije – prihodnosti ne dojema več kot časa, v katerem bi lahko uresničila svoje pomembne želje. Življenjski elan je energija, ki nam jo dajejo želje – prav te nas namreč "vlečejo" naprej. Različne želje svoje energije združujejo v silo, ki ji pravimo življenjski elan.

Želite si!
Zato se je pomembno želeti, vendar pa si moramo želeti to, kar je možno doseči in uresničiti. Pomembno je verjeti v svoje sposobnosti, kajti le tako lahko uresničimo svoje želje. Oseba, ki se brezpogojno sprejema takšno, kot je, preprosto izgubi "sposobnost" za depresivnost.

Tudi zato si je pomembno želeti, kajti želja je izvor življenja.

Zoran Milivojević

Potreba je nekaj, kar bi, če bi ostalo neizpolnjeno, povzročilo našo smrt, medtem ko bi nam bilo v primeru neizpolnjene želje zgolj neprijetno.

Nadvse je pomembno skrbno razmisliti, kaj učimo svoje otroke, ko gre za njihove želje.

Človek, ki zavrača izpolnitev naše želje, ne zavrača nujno nas, naše osebnosti.

Življenjski elan je energija, ki nam jo dajejo želje – prav te nas namreč "vlečejo" naprej.