Nihče ne more oporekati dejstvu, da je svet oziroma stvarnost silno domišljen, inteligenten sistem. Ljudje, ki to stvarnost zaznavamo, imamo različne sposobnosti razumevanja, doživljanja in dojemanja skrivnosti tega sistema. Te sposobnosti so v skladu z dometom naše zavesti.

Med telesnim ustrojem popolnega nevedneža in največjega modreca ni opaznih razlik. »Strojna oprema« obeh se praktično nič ne razlikuje, razlika je v »programski opremi«, v »glavi«, natančneje rečeno v moči zavesti obeh osebkov. Prvi pozna komaj kaj več kot potrebe svojega telesa, drugi pa uporablja zakone vesolja in zna svojo energijo modro uporabljati. Zavest prvega je – lahko bi rekli – še speča, neprebujena, drugega pa zelo budna, čuječa in dejavna. Domet zavesti je podatek, do kam z razumevanjem sežemo in kolikšen del stvarnosti obvladujemo. Domet zavesti je pravzaprav tisto, kar najzgovorneje govori o sposobnostih in kakovosti življenja človeka.

Na določeni točki našega zavestnega razvoja spoznamo, da je zelo »realno« še marsikaj, česar ni možno preveriti s petimi čuti. Dokler verjamemo le njim, znamo uporabljati le del kompleksnega sistema stvarnosti. Nenadoma spoznamo, da je primarno dogajanje v naši notranjosti, v kateri teče nenehen notranji dialog, niz neprekinjenih predstav, spominov, idej in podobno. Privlačimo izkustva, ki ustrezajo notranjim stanjem in vsebini naše »notranjosti«. Zavemo se subtilnih energij v sebi, zavemo se čustvenih in miselnih pojavov, ki tako postanejo zelo realni in postopoma vse bolj obvladljivi »objekti« našega sveta.

Ustrezno povečani domet nas odpre spoznanju, da je materialni svet le omejeno področje, košček duhovnega sveta, in da je človek duhovno, večdimenzionalno bitje, katerega bistvo je zavestno jedro. To jedro je brezčasna, neminljiva božanska entiteta, v jeziku verstev imenovano duša, ki upravlja s telesom, dovršenim instrumentom za raziskovanje fizične stvarnosti. Jasno nam postane, da naše zavestno jedro prihaja iz istega izvora, izvora življenja, in da se medsebojno ločeni počutimo le zaradi tega, ker se istovetimo z (ločenimi) telesi in (ločenimi) jazi, lažnimi predstavami o sebi.

Poznavanje in obvladovanje višjih (ne le fizikalnih) zakonov stvarnosti nam omogoči, da na stvarnost vplivamo na načine, ki so drugim povsem nerazumljivi. To v Indiji dokazujejo jogiji, ki levitirajo, se naredijo nevidne, potujejo brezčasno, živijo brez hrane in podobno. Za večino drugih so čudeži, ki jih omenjeni počnejo, nekaj neverjetnega.

Zavestni domet večine človeštva je v tej fazi njegovega razvoja še močno omejen. Razlog je načrtno omejevanje, ki se vrši v šolah in izobraževalnih sistemih. Na zahodu je, še bolj kot na vzhodu, omejen na fizično stvarnost oziroma materialni svet. Svet metafizike, svet notranjega, očem nevidnega dogajanja je proglašen za neoprijemljiv, znanstveno neopredeljiv, nestvaren, nepomemben. Zaradi prevlade konkretnih, merljivih dejavnikov so takšne tudi prevladujoče vrednote: denar, bogastvo in moč kot sredstvo za njihovo dosego. Ti napačni ideali pa so nas pripeljali prav na rob propada.

Dokler je človek usmerjen le v materialnost, svet, ki je podvržen zakonu rojstev in smrti, porajanja in razkroja, je obremenjen s predstavo o pomanjkanju. Ta predstava je vir strahu, tesnobe in nemoči. Globalne elite si prizadevajo, da bi nas zadržale v materialističnem peskovniku, saj je s prestrašenimi, nemočnimi in nevednimi ljudmi preprosto manipulirati.

Glede na to, da je domet zavesti bistven za kakovost življenja, je njegovo povečanje osrednja naloga vsakogar, ki je željan obvladovati večji del stvarnosti (beri – živeti bolj kakovostno). Tako se seveda pojavlja vprašanje, kako ga povečati.

Povečati domet svoje zavesti 

Brez dvoma je domet zavesti tesno povezan z znanjem, z razumevanjem notranjih in zunanjih pojavov, ki smo jim priča. Korenit skok zavesti se zgodi, ko se odpremo tudi svetu metafizike, torej pojavom v naši notranjosti, duhovnosti. Ne gre za vero ali religioznost temveč zavedanje, dojemanje, spremljanje in plemenitenje notranjega dogajanja. Tako dobivamo tudi vse večji vpliv na zunanje dogajanje. Odpreti se je torej potrebno novim spoznanjem o nas samih, o našem resničnem bistvu. Spoznati moramo, kdo dejansko smo. Znanje se mora opirati na lastna notranja izkustva, na gnozo, sicer lahko zaidemo v slepo ulico; slepo verovanje, dogmatizem ali celo fanatizem imata ravno nasprotne učinke in sta uničujoča.

Izrednega pomena za širjenje zavesti in povečevanje njenega dometa je spoznavanje zavesti kot temeljne značilnosti živega bitja; spoznamo, da so misli, čustva, intuicija, sanje in drugi zavestni pojavi orodja,instrumenti zavesti, s katerimi zavestno bitje operira in se bogati, ne pa dejavniki, na katere nimamo vpliva. Spoznamo entiteto, ki nas ovira pri napredku zavesti – ego, in najmočnejšo silo v vesolju – ljubezen, ki pogojuje vsak napredek. Krivec, ki zavira njeno uporabo, ni nihče drug kot ego.

Temeljni opravili prebujenega človeka sta razgradnja ega in krepitev ljubezni. To sta hkrati opravili, s katerima najhitreje povečujemo domet svoje zavesti.

Ko se naš zavestni domet ustrezno poveča, presežemo omejitve časa in prostora. Naše bistvo - zavest, ki je seveda nematerialna entiteta, fizikalni zakoni omejujejo le toliko časa, dokler se identificiramo s telesom in materialnostjo. Ko to istenje presežemo, prostorske in časovne bariere padejo, s tem pa tudi tegobe, ki jih fizikalne omejitve prinašajo.

Kot razlaga velik mislec, ruski raziskovalec Grigorij Grabovoi, avtor sistema zdravljenja s števili, je »življenjska naloga v tem, da se znanje duše prevede v logično obliko in nato zavestno uporabi. Duša ustvarja svetlobo in informacije, duh te informacije prenaša iz duše v zavest, zavest pa te informacije realizira v obliki objektov, materije.«

Prebujeni človek se od kopičenja materialnih dobrin, od širjenja na materialnem področju, preusmerja k svojemu zavestnemu širjenju, povečevanju dometa svoje zavesti. To je edina pot do napredka, blagostanja in miru za človeka.

Zoran Železnikar
Vir: http://www.prisluhni.si