DOKUMENTARNI FILM TOMA KRIŽNARJA IN MAJE WIESS, OD 22. DO 29. OKTOBRA OB 17. URI V KINODVORU

Redna vstopnica: 4,95€; študentska vstopnica: 4,25€; vstopnica za skupine nad 10 oseb: 3,80€.

Dar Fur – Vojna za vodo, Tomo Križnar in Maja Weiss, dokumentarni film, 2008, 88 minut

Dar Fur pomeni "domovina Furov“. Furi so največje žrtve vojne za kozarec vode. 

Celovečerni dokumentarni film o misiji neodvisnega publicista in znanega aktivista Toma Križnarja, ki ga je februarja leta 2006 tedanji slovenski predsednik dr. Janez Drnovšek poslal med upornike v Darfur z nalogo, da preveri, kaj se v resnici dogaja.

Križnar naj bi upornikom v prepovedanih področjih zahodne sudanske province predstavil mirovni predlog, ki ga je drugi posebni odposlanec istočasno odnesel tudi sudanskemu predsedniku in raziskal, kam bi bilo najbolj smotrno posredovati pomoč, ki so jo v največji humanitarni akciji na predsednikov poziv medtem zbirali v Sloveniji. 

Za vojno v Darfurju ni odgovoren le upor domorodnih afriških plemen proti marginalizaciji sudanskih arabskih oblasti iz doline Severnega Nila. Prvi spopadi med plemeni so se začeli zaradi posledic klimatskih sprememb, za katere smo odgovorni tudi mi v industrijsko najbolj razvitih deželah. V zadnjih tridesetih letih je v sahelskih državah padlo 40 odstotkov manj dežja.

Domačini bežijo in iščejo vodo tam, kjer še je. Največ vode v celotnem sahelskem pasu med Nilom in Nigrom je najti v gorah Džebel Marre, v Darfurju. Džebel Marra je največji vodni rezervoar med Etiopijo in Atlantskim oceanom. Vojna med afriškimi poljedelci in arabskimi nomadskimi pastirji se je začela, ker se niso dogovorili o delitvi vode, ki jim ostaja, ampak so se, povsem po človeško, začeli spopadati med seboj.

Vojna za vodo med sahelskimi ljudstvi je eskalirala v vojno za sudansko nafto, ki jo na plečih afriških in arabskih Darfurcev bijejo ZDA in Kitajska.


Dar Fur – Vojna za vodo

Slovenija, 2008, barvni, 88 minut

režija Tomo Križnar in Maja Weiss
scenarij Tomo Križnar in Maja Weiss
slika Tomo Križnar
montaža Peter Braatz
vzdrževanje in post-montaža Jurij Moškon
glasba Chris Eckman, Tomaž Pengov (pesem „Jebel Marra“)
oblikovanje tona Julij Zornik, Johanna Herr
producent Ida Weiss
nastopajo  Tomo Križnar, slovenski predsednik dr. Janez Drnovšek, sudanski predsednik Omar Hassan al Bashir, predsednik Minawi SLA Minni Arcua Minawi, predsednik Wahid SLA Abdel Wahid al Nur, podpredsednik Minawi SLA dr. Mohamed Raya, generalni sekretar Minawi SLA Mustafa Terab, humanitarni koordinator Minawi SLA Suleiman Jammous, koordinator Minawi v Čadu SLA Adam Shogar, komandant Minawi SLA Adam Bakhit, predsednik JAM Ibrahim Khalil in povsem običajni uporniki, civilisti in begunci Darfurja.

jeziki slovenski, angleški, arabski, zaghawa, fur   

povezava na uradno stran filma
http://www.DarFurWarForWater.com 

povezava na uradno stran Toma Križnarja
http://www.TomoKriznar.com

žanr
celovečerni dokumentarni film 

zgodba
Dar Fur pomeni "domovina Furov“.
Furi so največje žrtve vojne za kozarec vode. 

Dar Fur – Vojna za vodo je celovečerni dokumentarni film o misiji neodvisnega publicista in znanega aktivista Toma Križnarja, ki ga je februarja leta 2006 tedanji slovenski predsednik dr. Janez Drnovšek poslal med upornike v Darfur z nalogo, da preveri, kaj se v resnici dogaja.

Križnar naj bi upornikom v prepovedanih področjih zahodne sudanske province predstavil mirovni predlog, ki ga je drugi posebni odposlanec istočasno odnesel tudi sudanskemu predsedniku in raziskal, kam bi bilo najbolj smotrno posredovati pomoč, ki so jo v največji humanitarni akciji na predsednikov poziv medtem zbirali v Sloveniji. 

A sudanski diktator, general Omar Hassan al Bashir, ki je prevzel oblast s pomočjo islamskih skrajnežev v državnem udaru leta 1979, se kljub poznanstvu z dr. Janezom Drnovškom iz časov, ko je kot nekdanji predsednik Jugoslavije vodil Gibanje neuvrščenih, ni odzval, kot je bilo pričakovano.

Obenem je slovenski mirovni predlog, ki je bil v resnici bolj kot gospodarjem vojne naklonjen navadnim prebivalcem Darfurja, zavrnil tudi vodja najmočnejše uporniške frakcije Sudan Liberation Army (SLA), Minni Arcou Minawi, ki se je tedaj v Abudži, v Nigeriji, skupaj z nekaterimi voditelji darfurskih upornikov že več mesecev neuspešno pogajal s predstavniki sudanskih oblasti o predlogu mirovnega sporazuma, ki so ga v organizaciji Afriške unije orkestrirali Američani.

Minawi Križnarja, ki se mu je medtem s pomočjo humanitarnega koordinatorja SLA Suleimana Jammousa in znanega oponenta Minawija uspelo vtihotapiti v Darfur, ukaže izgnati nazaj v Čad. Film pripoveduje zgodbo o neuspeli pobudi slovenskega predsednika, ki je bila ustavljena s ponižujočim pismom ameriške zunanje ministrice Condolezze Rice, naj se majhna Slovenija ne vmešava v širšo svetovno politiko. 

Da bi svojega predsednika okrepil z novim navdihom, skuša Križnar organizirati zanj vsaj srečanje z žrtvami vojne, ženami, materami in otroki, ki predstavljajo 90 odstotkov naseljencev v enem od taborišč na meji med Čadom in Sudanom, pa tudi s Suleimanom Jammousom in drugimi predstavniki upornikov, ki niso bili zastopani v Abudži. Vendar Visoki komisariat OZN za begunce v Ženevi slovenskemu predsedniku odsvetuje obisk, rekoč, da ne more zagotoviti potrebne varnosti.

Namesto da bi se vrnil, kot mu je bilo naročeno, Križnar vztraja in se na svojo odgovornost vrne v Darfur. Po več poskusih mu uspe prepričati Minawijeve poveljnike iz plemena Zaghawa v Severnem Darfurju, naj ga izkoristijo za promocijo svoje frakcije. Posneti humanitarne razmere na svetovnim medijem nedostopnih področjih ostane edini smisel misije.

Naslednje tri mesece povsod po “osvobojenih ozemljih” daleč na jug med ostalimi več kot dvesto darfurskimi plemeni, kamor ga vodijo zaghawski komandanti v prepričanju, da se je pridružil Minawijevi SLA, sistematično snema neznano življenje pod nadzorom Minawijevih darfurskih upornikov.

Tako uporniški komandanti kot tudi civilno prebivalstvo v intervjujih pričajo, da vojaki Afriške unije, ki imajo v Darfurju mandat za poročanje o kršitvah premirja – ne pa tudi za zaščito prebivalstva – s sudansko vlado dejansko sodelujejo v genocidu.

Ne samo izobraženi vodje, tudi ženske in otroci dajejo čustvene izjave o tem, da v iztrebljanjih afriškega prebivalstva v Darfurju sodeluje celo OZN, saj si ne prizadeva dovolj, da bi begunce vrnila na domove, ampak jih namesto tega sili v brezciljno životarjenje v taboriščih, proč od njihovih pravih zaščitnikov, ki bi jih sicer podpirali, oskrbovali s pridelki in jim nudili čustveno podporo. »Velike države so proti nam,« drug za drugim trdijo begunci. »Veliki ne marajo nas, Sudancev, ampak le našo nafto.«

Ko končno pobegne upornikom Minawijeve SLA iz neskončnih puščav Sahare na drugo stran tamponske cone, v gozdove, na polja, jezera in reke, na pobočja tri tisoč metrov visokega ugaslega vulkana Jebel Marra in sreča Fure, organizirane v uporniško frakcijo SLA, ki jo iz Pariza nadzira Abdel Wahid al Nur, Križnar odkriva neko drugo resnico o Darfurju, o kateri velike svetovne medijske hiše ne poročajo.

Za vojno v Darfurju ni odgovoren le upor domorodnih afriških plemen proti marginalizaciji sudanskih arabskih oblasti iz doline Severnega Nila. Prvi spopadi med plemeni so se začeli zaradi posledic klimatskih sprememb, za katere smo odgovorni tudi mi v industrijsko najbolj razvitih deželah. V zadnjih tridesetih letih je v sahelskih državah padlo 40 odstotkov manj dežja.

Domačini bežijo in iščejo vodo tam, kjer še je. Največ vode v celotnem sahelskem pasu med Nilom in Nigrom je najti v gorah Džebel Marre, v Darfurju. Džebel Marra je največji vodni rezervoar med Etiopijo in Atlantskim oceanom. Vojna med afriškimi poljedelci in arabskimi nomadskimi pastirji se je začela, ker se niso dogovorili o delitvi vode, ki jim ostaja, ampak so se, povsem po človeško, začeli spopadati med seboj.

Vojna za vodo med sahelskimi ljudstvi je eskalirala v vojno za sudansko nafto, ki jo na plečih afriških in arabskih Darfurcev bijejo ZDA in Kitajska. Napadi na Fure so se po Minawijevem podpisu miru v Abudži okrepili. Ne napadajo jih le sudanska vojska in njihovi plačanci džandžavidi, ampak tudi nekdanji uporniki Minawijeve SLA.

Resnica ne sme priti na dan. Po vrnitvi čez tamponsko cono k Minawijevim upornikom slednji Križnarja predajo Afriški uniji, ta pa varnostni službi sudanske vojske. Križnar je obtožen vohunjenja in lažnega poročanja o Sudanu ter obsojen na dve leti ječe. Po veliki mednarodni akciji za njegovo izpustitev ga sudanski predsednik po mesecu in pol pomilosti.

To je prvi film o Darfurju, ki omogoča vpogled v mentaliteto darfurskih upornikov, beguncev in tistih, ki ostajajo, ter pojasni, zakaj je bil 5. maja 2006 pod okriljem AU in USA podpisani mirovni sporazum med sudansko vlado in samooklicanim vodjo SLA Minijem Minawijem očitna politična farsa, ki se nadaljuje še danes.  

zanimivosti
Posnetke iz filma so rešili navadni vojaki tistih poveljnikov AU, ki so Križnarja predali sudanskim oblastem. Na varno čez mejo v Čad so jih spravili darfurski uporniki, ki niso podpisali miru v Abudži.

festivali in nagrade
Do avgusta 2008:
61. Cannes film festival, Cannes Market screening (svetovna predpremiera);
29. Durban international film festival (svetovna premiera) – posebna pohvala žirije dokumentarnih filmov Amnesty International. 
Potrjeni festivali:
Bahamas film festival, september 2008;
Warsaw International Film Festival, 10.–19. oktober 2008;
11. festival slovenskega filma, 22.–25. oktober 2008.  

izjave
»Film edinstveno izpostavlja razmere v problematičnem svetu – povsem drugače in v nasprotju s konvencionalnimi dokumentarci velikih nacionalnih medijskih hiš, ki informacije, preden jih posredujejo občinstvu, filtrirajo, cenzurirajo in »predprebavijo«. Zato sem prepričana, da bi moral biti film najprej prikazan na CNN, BBC, Al–Jazeera, na China TV in v drugih državah, katerih aktivnosti destabilizirajo Darfur.«
Charlote Mbali, Amnesty International 

portret Toma Križnarja
Tomo Križnar je bil rojen 26. 8. 1954 na Jesenicah. Je diplomiran ekonomist in strojni inženir. Že kot študent je veliko potoval: v letih 1976/77 z avtoštopom okoli sveta, 1978. z motorjem čez Afriko in 1979. z mopedom okoli Južne Amerike. Leta 1980 z oslom, dvema kozama in štirimi kokošmi prvič dospe v težko dostopne gore sudanske province Kordofan, kjer se naseli med golimi Nubami in uživa simbiozo staroselske afriške kulture.

Plemenski poglavar ga prosi, naj pomaga pred nekdanjimi lovci na sužnje, ki zdaj plenijo vodo in nafto. Križnar zboli za neznano tropsko boleznijo; plemenski vrač ga pošlje domov. Zdravniki mu napovedujejo le še leto življenja … Še istega leta se zaposli v Iskri Telematiki, kjer dela kot vodja projekta odnosov z IBM International. V letu 1985 razočaran nad propadanjem vsega, v kar je verjel, sede na kolo in se odpelje delat kot prostovoljec v taborišča beguncev v Pakistanu, Indiji, Šri Lanki, Kampučiji …

Leta 1989 o doživetem izda knjigo: O iskanju ljubezni ali z biciklom okoli sveta. Nato sledijo: leta 1993 Šambala. Z biciklom v Tibet; 1994 Samotne sledi o kolesarjenju med avstralskimi aborigini in novozelandskimi Maori in prvi dokumentarni film z istim naslovom; 1995 Mana – z biciklom med Indijanci; 1999 Nuba, čisti ljudje o vrnitvi v žlahtno staroselsko pleme in genocidu, ki ga je našel; 2000, dokumentarni film Nuba, čisti ljudje (v sodelovanju z Majo Weiss in Zvonetom Judežem koprodukcija TVSLO in Bela film), ki je pritegnil in prepričal ne samo slovensko, ampak tudi svetovno javnost, da je treba ukrepati; 2001 v sodelovanju z Zvonetom Judežem dokumentarni film Nuba, ljudje z druge strani (produkcija TVSLO).

Na predavanjih, v intervjujih, knjigah, filmih in drugih prispevkih v medijih skuša Tomo Križnar predstaviti občutljivosti preživelih staroselskih kultur. Za njihovo zaščito lobira s šampioni človekovih pravic, humanitarnimi organizacijami in politiki. Februarja 2006 ga slovenski predsednik pošlje kot svojega posebnega odposlanca k darfurskim upornikom.

portret Maje Weiss
Rojena leta 1965. Diplomirala na AGRFT v Ljubljani iz filmske in televizijske režije. S svojimi filmi je sodelovala na več kot 100 mednarodnih festivalih, kjer je prejela več kot 25 nagrad. Za celovečerni igrani prvenec Varuh meje je bila leta 2002 nagrajena na berlinskem filmskem festivalu za najboljši evropski inovativni film (Manfred Salzgeber Award).

Istega leta je bila za evropski prvenec leta nominirana za nagrado Fassbinder, ki jo podeljuje Evropska filmska akademija. Nominacija ji je prinesla tudi članstvo v EFA (Združenje evropskih festivalov). Med njenimi drugimi znanimi filmi so: celovečerni igrani film Instalacija ljubezni; kratki igrani filmi Balkanski revolveraši, Adrian, Child in Time ter dokumentarni filmi Fant pobratim smrti, Cesta bratstva in enotnosti, Nuba, čisti ljudje in Dar Fur – Vojna za vodo.