Smo v dobi računlnikov, ki nam določajo prihodnost. Politiki in ostale vodilne strukture poskušajo razumeti in obdelati informacijske tokove, ki prihajajo do njih in nanje uravnavati vodenje gospodarstva.. Toda občutek negotovosti, ki se je ob sedanji svetovni vse-krizi potrdil še vedno obstaja. Da vedno vse ne poteka po načrtih nam je sedaj povsem jasno.

Smo kljub sredi te negotovosti sploh lahko gotovi?

Vsak človek prehodi svoje posebne razvojne stopnje, ki spremljajo njegovo življenje: rojstvo, zgodnja otroška leta, obdobje šolanja, čas odraščanja in samozavedanja in nadaljne obdobje starosti, v katerem človek pred dokončnim odhodom še zadnjič preleti svoje življenje. Tako je razvoj posameznika podoben razvoju človeštva. Tudi Zemlja in prebivalci se podobno razvijajo po stopnjah: od rojstva in rasti do smrti. Katera stopnja zaznamuje današnjo človeštvo? Katere so značilnosti današnje dobe?

Kot vemo je čas relativen. Človek ga razdeli v razdobja in stopnje zato, da bi ustvaril red inj imel pregled nad dogajanji. S pomočjo stopenj ugotavlja spremembe, celo potek evolucije. Razvoj pomeni stalno spreminjanje. In v biološki evoluciji so razvejanosti in razlike vedno večje. Naša zahodna kultura je visoko razvita, saj je najbolj raznolika. Isto velja za osebni razvoj prebivalstva številnih industrijskih dežel.

Človek si glede na svoje mesto na zemljski obli desetletja dolgo nabira priložnosti, pridobiva izkušnje, uvide in tudi modrosti. Pogosto se zdi da si različna življenjska obdobja sledijo zgolj kronološko, v resnici pa so le odraz vzajemnega razvoja Zavesti in telesa. Deček iz šolskih klopi razmišlja drugače kot odraščujoči mladenič ali mladenka, mladi oče drugače kot dedek. Vsako življenjsko obdobje nekaj doda in postane izhodišče za naslednje.

Pravzaprav kaj je to odraslost? Zgolj stanje, v katerem so se v celoti razvile vse telesne lastnosti in sposobnosti? Duhovna naravnanost? Sposobnost zaznavati življenje in stvari v pravilnih sorazmerjih? Morda zmožnost poglabljanja v življenjske zakone, prenos poudarka na druge ali pridobitev uvida o samem sebi? Pomeni odraščanje iskanje lastne indentitete in pridobivanje izkušenj?

V naravi je odraščanje vezano na nepreklicne zakone. Seme kali, korenine se vraščajo v tla in stebla se lepo vijejo v svetlobi. Veje in listi se razširjajo v krošnjo in številni listi naznanjajo bogato rodnost. Ves razvoj sledi zakonitim slilnicam narave. Z obrobja gozda v daljavi se digajo prve veje, ostra linija zarisuje vrhove dreves. Vmes se razvijajo krošnje, zunaj linije ni ničesar.

To pomeni, da gre za omejeno, zaključno razvojno polje. Tako kot je človekova največja telesna višina odvisna od različnih klimatskih in geoloških pogojev, so tudi istovrstne rastline v gorah nižje rasti kot v nižini. Mar niso podobni zakoni vplivali na razvoj biološkega človeka?

Ker se v današnji dobi spreminjajo sevalni pogoji in prihajajo na dan novi, doslej skriti, nevidni naravni zakoni, se spreminja tudi življenjski prostor človeka, živali, rastline in mineralov. Spreminjajo se smernice, s katerimi se mora usklajevati življenje na Zemlji.

Vselej torej obstaja neka vrsta prehodnega obdobja, v katerem mora človek opustiti tedanjo razvojno stopnjo, da bi lahko stopil na drugo. Tudi mladostnik živi v takšnem prethodnem času: zapušča svoje otroštvo in vprašanje je, ali lahko z zaupanjem vstopi v nov svet. Pomembni poudarki današnjega časa so težnje po raziskovanju, odkrivanju in spoznanju.

Lastni jaz in telo sta že raziskana, zato tudi številne latentne sposobnosti in nespodobnosti. Mlad človek skuša priti do svoje meje, odprt je za mnenja in poglede svojih vrstnikov in dovzeten za njihove vplive. Njegovo iskanje je iskreno. Želi odkriti svojo indentiteto in resnične življenske vrednote. Ti iskanje pa seveda ni povsem brez nevarnosti. Strah pred lastnimi napakami in nerazumevanje okolice lahko mladostnika speljeta na napačno pot in ga trajno poškodujeta.

Zato predstavlja začetna odprtost za vse novo tudi večjo ranljivost, zaradi česar je lahko pogosto prizadet in tako izpuhava tudi njegovo zaupanje. Mnogi gredo v samoobrambo, ker si še ne upajo ali ne zmorejo soočiti s svetom. Vendar mladim ljudem v razvoju njihova odprtost lahko omogoča stik z vidiki, ki vodijo k višjemu globljemu življenju.

Univerzalni duhovni zakon pravi, da poteka razvoj Zemlje v obdobjih, ki trajajo približno 700 let. Zgodovina pa nas uči, da je vedno le nekaj posameznikov lahko zavestno doživljalo spremembo v določenem obdobju. Tudi človekovo življenje je razdeljeno v stopnje, ki trajajo približno sedem let. Posamezne razvojne prelomnice so torej pri sedmih, štirinajstih, enaindvajsetih, osemindvajsetih, petinridesetih, dvaištiridestih in devetinštiridesetih letih.

Že ustaljene kulturne vrednote se tako v velikem kot malem prilagodijo novim pogojem. Otrok lahko kaže dragocene lastnosti, ki pa jih ob nastopu pubertete povsem opusti. Mladostnik odkriva svoje lastne vrednote in ugotavlja, da vrednote ne ustrezajo okolju, ki ga obdaja. Po eni strani si prizadeva najti harmonijo z drugimi, po drugi strani pa lahko njegova nepopustljivost in brezpogojnost porušita vse, s čimer se srečuje.

Tako odkriva svojo indentiteto in prepoznava svoje mesto v družbi. Sprejetje tega mesta pa je seveda nekaj povsem drugega, zato imajo starši s svojim odraščujočim otrokom pogosto zelo velike težave. Nihče se ne more izogniti tem notrajnim in zunajnim spremembam.

Vsak človek ima svojo ravnovesje. Kakor hitro pa ga doseže, se ravnovesje poruši. Takšen razvoj preživljajo družine, narodi, rase in ne nazadnje celotno človeštvo. Znanost ga imenuje "evolucija vrste". Sonce in Zemlja, mnogocelične živali, sesalci, opice in homo sapiens so se do današnje oblike razvijali na milijone let. Takšen razvoj lahko spremljamo že pri zarodku v maternici, ko lahko vidimo potek vseh zaporednih stopenj človekovega razvoja. Razvoj našega evropskega mišljenja še ni dokončan.

Njegovi začetki izhajajo med drugimi tudi iz judovske, grške in rimske kulture, le te pa črpajo svojo modrost iz precej starejše in mogočnejše egipčanske kulture. Zgodovina nas uči, da tudi mišljenje sledi nekemu valovanju: tako se zdi, da je današnje materialno miđljenje doseglo najvišjo točko, duhovno mišljenje pa se mora šele razviti.

Kdaj je neke kultura odrasla? Jo določata svoboda in moč, s katerimima jo zastopajo njeni nosilci? Visoko razviti jezik, mnogostranskost in pronicljivost kulturnega izražanja, zelo razvita znanost in izobraževanje so na splošno razpoznavna merila za "kulturo" na visoki ravni". Dodati, moramo še ustrezen življenjski standart. Kako se odraža? V številu avtomobilov? V borznih tečajih?

Kaj je značilno za družbene in medsebojne odnose: ljubezen, sovraštvo, potrpljenje, zaupanje, nasilje, razumevanje, vpogled? Najrazvitejše industrijske države, kot so zahodnoevropske, severnoameriške in Japonska, so pod pritiskom. Kaj je njihov temelj? Katere so njihove glavne značilnosti? Njihova znanost, ki traja 24 ur na dan, vdržuje navidezno gotovost. Toda nasprotja se zaostrujejo. Specializirana znanja, predvsem tehnična dajejo ton življenja. Mar tem znanjem lahko res rečemo modrost?

V tej predhodni stopnji pa se lahko pojavi tudi mesto za nove, pozitivne možnosti, ki se nam ponujajo ob vsaki spremembi. Z uglašenim odzivom na nove impulze, lahko naredi človeštvo svoj naslednji korak k notranjemu odraščanju. Če gre vse dobro, se v tej stopnji oblikuje duhovno-dušni človek.

Miran Zupančič