Dragi moj najzvestejši prijatelj, ki pozorno prisluhneš mojim čustvenim izlivom; ki imam prostor v tvojem srcu; ki sem ti povedala, kdo sem in na kakšen način obstajam – zvesta in predana ti še naprej ostajam,« je v svoj dnevnik zapisala osemnajstletna Maja te slovesne besede ob obletnici pisanja dnevnika.

»Predstavljam si, da si živ in da imaš tudi ti dušo, čustva in razum, a iz obzirnosti do mene ne rečeš nič. To je tvoja modrost, tvoj način obstajanja… Sebe si potisnil čisto v ozadje, da se mi lahko ves predaš. Moje skrivnosti so pri tebi na varnem. Rešil si me že marsikatere neprijetnosti.

Zvečer poslušaš moje izpraševanje vesti in moje molitve. Zaupam ti načrte naslednjega dne. Ponoči pod mojo blazino bdiš nad mojimi sanjami… Še najboljša prijateljica me tako do obisti ne pozna, iskrene za vsako ceno, ne pozna, še manj mami in oči… Najino prijateljstvo je to, kar me trenutno najbolj osrečuje. Ti ne gledaš na moje napake, ne na pisavo in zmedenost misli…

Ne boj se, tudi ko boš v celoti popisan, te ne bom zavrgla. A veš, da si del mene? Ob tebi rastem. In napredujem iz dneva v dan. Včasih padem, pa me ti vedno znova pobereš. Ti si moja ljubezen, nisem je še nikomur izpovedala… Samo da te mi kdo ne vzame! Nisi le navaden, počečkan zvezek – o ne, ti si moje ogledalo!

Danijela Premzl