Padala sem z dežjem
in trava mi je rasla pod krilo.
Drevesa visoko nad mano.
Žive luči so risale sence
in drsele po brezi.
Polje je pelo svojo pesem.

Nikogar ni bilo,
le moji mehki podplati
so čutili radosti gibov,
ko so drseli v mehki dotik sveta.
Zibajo se trave in gugajo semena
v svojo obredno molitev rasti.

Noč je bila ognjena.
Spomin je razpadal v prah.
Jaz sem bila vse manjša
ob mizi brez kruha.
Sonce, ki mu niso mogli do živega,
me je božalo z zlato dlanjo.

Prihajala sem, takšna kot sem.
Brezčutna tam dol med travami,
kjer je poganjal osat
in prestopil meje svoje rasti.

www.tatjana-malec.si