Evru še niso dodali nobene nule. Cenam pa ja.

S tem imamo denarja zmeraj manj, ker cene rasejo, da bi pa ga imeli več, pa moramo več delati.

Cene se dvigujejo in ko jih trgovci na zunaj nižajo, ter nam dajejo popuste, nam s tem dajejo pogum, da še tisto malo denarja, kar ga imamo, porabimo prej.

V resnici pa je tako, da tudi nižanje cen, gre na račun ljudi in njihovega dela.

Trgovci, s tem ko dvignejo in spuščajo cene, zmeraj več zaslužijo, ljudje pa imajo denarja zmeraj manj.

Hočem povedati, da je sedanje stanje tako, da postaja človeško delo in trud vse bolj brez-vredno, denar in trgovina pa vse več, glede na to, da ga imamo zmeraj manj, ko moramo za isto stvar, vsak dan več odšteti.
Že dolgo je tako.

Pošten človek težko pride do denarja, a kljub temu nekako na tih način, spoštuje svoje delo, ki mu posveti skoraj vsak, vsaj 70% svojega življenja.

Iskrena ljubezen do dela, živali, ljudi in narave v medsebojnem poštenju, je bil zmeraj edini pravi temelj vsake dobre stabilne države, prave obrti in temelj sožitja držav, temelj, ki ga že dolgo več ne poznamo.

Edino v tem ne prevladuje denar, ampak to, kar je za človeka dobro.

Ko pa vse to izgine, postane vsaka država kakor tudi celota, šibka in ranljiva.

Kljub različnosti, vseh bitij, kar je naša lepota in vsemu temu, kar nam v nas danes zastira resnično bit in nam onemogoča, da bi se tega zavedali, vem, da je notranja najgloblja želja vseh živih bitij, biti koristen ljubeči celoti in imeti v tej celoti tudi dostojno življenje.

Ne bom zagovarjal menjave kot nekaj največjega, niti premočne navezanosti na zemljo, niti ni moj namen obračati svet v preteklost, kajti tudi naša preteklost, ni nič kaj lepa.

Bolj hočem ljudi usmeriti k temu, kaj smo že zdavnaj izgubili in pozabili.

K nečemu ljubečemu svetlečemu v nas, ki tiho blesti in se ne šopiri, k resnični biti in k bitjem, ki se popolnoma zavedajo ljubezni in iz nje žive.

Na ljudi, pri katerih je vse življenje in odnos do stvarstva, živali ter ljudi, bil v popolni nesebični iskrenosti in ljubezni.

To je bila je in bo res ena osnova, ki je vsem dovzetnim in celo nedovzetnim za ljubezen, popolno darovala.
Dovzetnim za ljubezen, to že danes veliko pove, nedovzetnim, pa bo to prišlo prav kdo ve kdaj.

Pa malo o enostavnosti.

Ko je nekoč Polona prinesla 30 kg repe, je repo razdelila 30 - tim ljudem po 1 kg.

Od prvega je dobila kg korenja, od drugega kg zelja in tako različno vse do trideset.

Domov je prišla s 30-timi različnimi stvarmi in imela vse, kakor tudi vsi ostali.

Kaj je pa najbolj važno?
To, da so bili ti ljudje srečni.

Srečni, ko so delali, ko so se družili, ko so si darovali, ko so počivali in imeli med sabo največji blagor, ki vse to omogoča, ki ga imenujemo sožitje.

Pogoj za srečo ni veliko imeti, ampak biti v tem kar si in s tem kar imaš, resnično srečen.

Človek lahko resnično iz dna srca ljubi in je popolnoma zvest, le celoti, ki mu to omogoča.

To pa zmore edino le, če je resnično tega vreden živ del te celote.

Predvsem pa to omogoča le resnična bit, ki so ji mnogi ljudje že zdavnaj obrnili hrbet in jo pozabili.

Če pa človek obrne hrbet resnični biti, sčasoma pozabi na Boga, ali enostavneje povedano na celoto, ki omogoča resnično in srečno življenje in s tem postane del neke druge celote, v kateri smo ljudje ujeti danes in iz katere se bomo rešili le in edino s tem, ko bomo obudili in razodeli to resnično bit.

Enostavno povedano, zdaj je mnogim čuječnim bolj jasno, kje smo in kaj naj bi v sebi obudili.

Mnogim, ki so v izkušnjah spoznali in vedo, da je življenje kot tako in brez tega zares brez smiselno.