Morski Pes je vzvišen
nad gledalci ves navdušen,
pravi, da ni si mislil, da tako
gledalci so naglušni,
pa še z slepoto zaslepljeni.

Vse volivce morski pes požre,
žive še v velika usta jih natlači,
po velikem požiralniku jih stlači,
kot po tunelu zvrnejo se v temo.

Jata delfinov mimo privesla
in zaplete v morsko se jeguljo,
ki je prestrašena zbežala
in ne ve kam bi se skrila.

»Bežite, bežite» jegulja kriči,
morski pes postal je kralj,
zdaj porabi več kot drugi,
zato bo jedel na vsaki dve uri.

Delfini v Titanik se zapodijo,
presenečeni zagledajo gostijo,
končati bo potrebno to morijo
in psa k pameti potrebno bo spraviti, se odločijo.

Delfini psa obkrožijo,
z opozorilom, da presegel je vse meje
in spusti gledalce naj iz žrela,
so strašansko razjezili ga.

Pes na vsa usta zakriči,
da čeljust se mu zaskoči
in ust ne more več zapreti,
ker si sklep čeljustni je izpahnil.

Vsi delfini v tropu,
psa v trebuh stisnejo,
tako, da vsi volivci iz njega skočijo
in na svobodo odplavajo.

Pri Titaniku psa pustijo,
gledališče vse ribe zapustijo
rekoč, da igro to naj sam naprej igra,
ker prestopil je sam prag meja.

Še dandanes morski pes
odprtih ust naokrog plava,
vsak ki ga sreča,
ve od kod mu ta nesreča.