Bil je še ne prav pomladni dan. Zunaj je sijalo sonce, ki ga je na trenutke pokrivala megla. Na tak dan je deklica Vilinčica vedno malce otožna. Melanholična. Kot vreme. Je sonce in ga ni.

Tako se je počutila deklica Vilinčica tega dne. Navzven je kazala vesel obraz, v srčku pa je bila žalostna. In sploh ni vedela zakaj. Kar zgodilo se ji je.

Pa se je odpravila na sprehod. Čeprav ni imela določenega cilja, so jo noge kar nosile. Najprej je šla čez mesto mimo izložbenih oken in se pri vsakem malo ustavila. V izložbah so visele prekrasne obleke. Kako rada bi si katero izbrala. Pa ni imela denarja, da bi si jo kupila. In je šla dalje.

Ko je bilo mesto za njo, se je odpravila proti obali. Vedno je občudovala morje. Vedno jo je pomirjalo. A tega dne je bilo tudi morje otožno. Kot ona. A morje ni bilo vedno otožno. Bilo je tudi veselo. Če je bila deklica Vilinčica vesela, je bilo tudi morje veselo. Ko pa je bila žalostna, je bilo tudi morje žalostno. Zato je tako rada imela morje. Vedno jo je razumelo.

In usedla se je na klopco.


Zagledala se je v morje in mirno poslušala njegovo govorico, ki jo je razumela samo ona. Sporočalo ji je, da je žalostno, ker je ona žalostna in da se mu ne da pogovarjati, saj tudi ona ni zdaj za pogovor. Svetovalo ji je, naj se poglobi v svojo žalost in bo vedela zakaj je žalostna in kako bo žalost pregnala.

Pa se je zamislila nad njegovimi bistrimi mislimi. Zares, zakaj je žalostna? Ko se je to vprašala, je nad sabo zagledala bel oblaček. In dobila je odgovor. Zaradi ljubezni. Namreč, deklica Vilinčica je bila zaljubljena. Ampak ne trapasto zaljubljena. Čisto resno zaljubljena. Pa tega sploh ni pričakovala. Da bo zaljubljena. Nekega dne se ji je kar zgodilo. Njej se itak kar naprej nekaj dogaja. In čeprav je zaradi tega neizmerno srečna, je obenem lahko tudi žalostna. Kot tega dne.

»Ampak zakaj?« je vprašala oblaček.
»Ha, ha. A ne veš?«
»Ne. Če bi vedela, te ne bi vprašala, se ti ne zdi?« je odgovorila deklica Vilinčica.
»Zato, ker se bojiš.«
»Česa se bojim?«
»Bojiš se ljubezni.«
»Zakaj bi se bala ljubezni?« se ni dala Vilinčica.
»Bojiš se, bojiš.«
»Ti, ki si tako pameten, pa mi povej!« je že malce jezno rekla deklica.
»Ja, jaz sem pameten! To pa to. A si tudi ti pametna, pa sama ugotovi!«
»Joj, če bi vedela zakaj?«
»No, zakaj?« jo je dražil oblaček.
»Čakaj, naj pomislim.« je odgovorila Vilinčica.
»No, kar pomisli.«
»Mmmm….«
»No, kaj?«
»Mislim, da zato, ker ga imam zares, zares rada.«
»Seveda. Vidiš, da veš. In zakaj te je tega strah?«
»Kaj pa vem?«
»Veš, veš. No, pomisli.« je silil oblaček.
»Mogoče zato, ker me še nihče ni imel tako rad kot on?«
»Ne mogoče. Prav zato!« je odvrnil oblaček.
»Ampak zakaj bi morala biti žalostna zaradi tega? Kvečjemu vesela, se ti ne zdi?«
»Seveda. Seveda. Ampak ti se tega bojiš, ker je zate to še neznano.«
»Pa saj so me imeli tudi drugi radi.« se ni dala deklica.
»Pa ne tako. Ne na tak način.«
»To je pa res.« se je strinjala Vilinčica.
»No, vidiš! Zdaj, ko te ima tudi on tako rad kot ti njega, se pa bojiš.«
»Verjetno je res tako.« je na glas razmišljala deklica Vilinčica.
»Je tako. Je tako.« je odvrnil oblaček.
»Zakaj potem strah v meni?« je vprašala deklica.
»Strah, strah. Strah je v tem primeru opravičen. Opravičen pa zato, ker se zavedaš resnosti veze. Narobe bi bilo, če te ne bi bilo vsaj malo strah.«
»Kaj pa ima strah pri tem?«
»Če te ne bi bilo vsaj malo strah, bi pomenilo, da ti ni do te veze. Ker pa te je strah, pomeni, da se za to vezo trudiš.«
»Seveda. To je to. Zdaj pa vem, zakaj sem bila žalostna.« je veselo rekla deklica Vilinčica.
»No, vidiš! Sem vedel, da si pametna deklica.«
»Ja, ampak svojo pamet moramo z nekom deliti, da vemo ali smo res pametni.« je odgovorila deklica.
»Vsekakor.« je odvrnil oblaček. »Zdaj, ko vidim, da se ti je razveselilo srčece, lahko tudi sam izginem, da bo zasijalo sončece.«
In oblačka ni bilo več.