Biti »seksi« za fante
Dekleta so »zasuta« s slikami, ki krepijo njihovo podobo spolnih objektov, fantje pa se učijo, da je prav to način, kako ravnati z njimi: »Prsate moramo postati že v rosnih letih. Biti moramo zelo suhe v zgodnejših letih in imeti določen videz. Kaj pa prehod iz osnovne v srednjo šolo? Imeti moraš popoln videz, moraš biti dekle, ki izstopa, o katerem se govori: »Oh, njo pa poznam.« Moraš biti priljubljen, čeprav v resnici to ni potrebno. Biti moraš otrok.« (Aleksandra, 16 let)

S pritiskom izgledati »seksi« je povezan tudi pritisk, da se moraš obnašati »seksi«. Razkazovanje samega sebe, kot znak spolne samozavesti ali kot nastop, ni mišljenje vseh, pa vendar mnogih mladih deklet. Za mnoga dekleta v opitem stanju je to, kot je na primer mogoče v videih »Girls Gone Wild« (Ponorela dekleta), velikokrat resnično zgolj nastop, pri katerem ne gre za njihovo lastno telo.

Sporočilo? Ko dekle spozna fanta, se vse vrti le še okoli njega: »Revijo »Cosmopolitan« kupujejo tudi pred-najstniki. Ena glavnih tem v tej reviji je, kako fanta pripeljati do osupljivega orgazma. Ob prebiranju te revije ne bi nikoli pomislili, da lahko ima tudi ženska orgazem.« (dr. Gail Dines)

Ni presenetljivo, da je dvajsetletna Vanessa Fraser v teh dneh tako zaposlena. S svojim blogom o spolnosti je postala kontaktna oseba za tisoče najstnikov, ki imajo vprašanja o seksu: »Dekleta, ki fante oralno zadovoljujejo pri trinajstih ali štirinajstih letih, pri tem sama ne občutijo nikakršnega užitka, razen dejstva, da so dekle, ki je to storilo in jo bo morda ta fant zdaj zaradi tega imel rad ali bo želel biti njen fant.«

Bolj se dekleta pretvarjajo za fante, manj mislijo nase: »V pogovoru mi je ena vodilnih raziskovalk o dekletih in njihovem spolnem poželenju povedala, da vse pogosteje opaža, kako dekleta ob vprašanju o njihovem izkustvu vzburjenja govorijo o tem, »kako mislijo, da so videti«. Opomniti jih mora, da »dobro izgledati« ni občutek.« (Peggy Orenstein)

Toda, ko dober videz in »seksi« vedenje spremeni njihove idole v »superzvezde«, potem dekleta nimajo druge izbire, kot da sprejmejo dominantno sporočilo prevladujočega trenda popularne kulture: »Bodi seksi za fante.« Kaj pa o tem menijo fantje? Fantje so popolnoma pod vplivom kulture, kjer spolnost deklet postaja predstava, kar pa izkrivlja njihov pogled na to, kaj bi hoteli in kakšne lastnosti naj iščejo pri dekletih. Fantje dandanes od deklet pričakujejo nastop, kot pri »pornozvezdah«. In vedno več dokazov je, da to tudi dobijo.

S tem, ko se veča pritisk seksualizacije na vedno mlajša dekleta, so tudi vedno mlajši fantje preplavljeni s seksualnimi podobami. Pa naj bo to v njihovih najljubših revijah, televizijskih oddajah ali najbolj popularnih glasbenih videih. Vsi ti mediji jim ponujajo to, kar smo v prejšnjih generacijah označevali kot »mehka pornografija«. Toda največji vpliv ima trda pornografija. Ne takšna zavita v rjav ovojni papir, temveč tista, do katere pridejo s klikom na »miško«. Tista, ki je fantje nimajo nikoli dovolj. Večina staršev se ne želi soočati s težavo najstniških fantov in pornografije, saj meni, da to delajo le otroci drugih. Vendar obstaja ocena, da kar sedemdeset do osemdeset odstotkov najstniških fantov uporablja spletno pornografijo – torej v resnici to delajo bolj ali manj otroci vseh. Pornografija v mnogih pogledih postaja glavni učitelj vedenja o seksu. Pornografija je dandanes pereča težava, o kateri pa v šolah nihče ne želi govoriti. Problem je predvsem količina pornografije, do katere imajo fantje dostop in rosna mladost, v kateri do nje dostopajo. Splet omogoča lahek in anonimen dostop do pornografije po dostopni ceni. Prav tako preprosto je fantom najti njihove najljubše spletne strani. Nihče resnično ne ve, kakšen učinek ima trda pornografija na otroke, toda to bi bilo nujno treba raziskati. Po mnenju dr. Ralpha DiClementeja, je ključno vprašanje, ali dejansko obstaja povezava med izpostavljanjem eksplicitnemu pornografskemu gradivu in vedenjem mladostnikov: »Predvidevamo, da obstaja tveganje predvsem pri zelo mladih najstnikih – pri štirinajst-, petnajst- in trinajstletnikih.«

Šeststo ameriških družin z najstniškimi fanti med trinajstim in sedemnajstim letom, je dovolilo dr. DiClementeju zajeti vse podatke z njihovih osebnih računalnikov. Študija je raziskala, katere spletne strani so obiskovali, kako dolgo in kako pogosto. Nato so sledili intervjuji, ki so skušali ugotoviti mnenje najstnikov o spolnosti. Povprečen trinajstletnik ima dostop do trde pornografije, ki je bila še pred desetletjem nedostopna večini odraslih. Polna je nespodobnega govorjenja, prikazan seks pa je velikokrat nasilen in vključuje dejanja, kot je agresiven oralni seks. Povsod najdemo tudi analni seks. Strokovnjaki svarijo, da bo velika količina ponujene vsebine in njena lahka dostopnost, mladim fantom skazila predstavo o bistvu spolnosti. Seks in nasilje pa je zelo nevarna kombinacija za povečevanje tveganj pri mladih ljudeh. Dekleta še predobro vedo, kaj gledajo fantje. In vedno več dokazov je, da fantje to potem tudi dobijo. Na primer analni seks. Analni seks postaja nov oralni seks, torej nov način, kako dekleta dokazujejo svojo spolno neodvisnost in svobodo.

Raziskave dr. DiClementeja v Atlanti so pokazale, da je v obdobju zadnjih dveh mesecev pred raziskavo, 22% najstnic poročalo, da so imele analni seks. Mladi moški in mlade ženske gledajo pornografijo in vidijo kako pornoigralci pri svojem početju »uživajo«, torej mladostniki sklepajo, da bi pri tem lahko uživali tudi sami.

Kako velik pa je vpliv pornografije zunaj hodnikov srednjih šol? Ekipa dr. Lucie O’Sullivan, profesorice psihologije na Univerzi New Brunswick, preučuje veliko skupino mladostnikov in prvi rezultati nakazujejo, da imajo mlada dekleta in ženske spolne odnose, ko nanje še niso pripravljene in se zato poškodujejo: »Spolne odnose so imele brez zadostne vzburjenosti. Pravzaprav brez vsakršne vzburjenosti. Niso vedele, da je za neboleče vaginalno občevanje potrebna vlažnost. Ali mladi ljudje res razumejo, kaj predstavlja zdrav, pozitiven in neboleč spolni odnos?« (dr. Lucia O’Sullivan)

In ker se skoraj vse pornozvezde brijejo ali imajo brazilsko depilacijo, to sedaj počne tudi večina najstnic. Samo vprašajte učence Gail Dinesove: »Stara sem bila dvanajst ali trinajst – in nisem niti vedela, kaj je pornografija – pa sem že imela vse pobrito in depilirano z voskom. Šele danes ugotavljam, da je pornografija krojila misli o mojem telesu pri dvanajstih ali trinajstih letih, ne da bi takrat sploh vedela, kaj pornografija je.«

Potem je tukaj še Jenna Rose, nova najstniška senzacija na »YouTubu«. Le da ona še ni najstnica. Stara je dvanajst let. Njen izzivalni nastop v spletni uspešnici »O.M.G.« je zbodel Laci Green, katere kanal o spolnosti na »YouTubu«, ima okoli šest milijonov klikov: »Zame je bila to nova najnižja točka, saj do takrat še nisem videla otroka nositi ženskega spodnjega perila. To niso samo drzna oblačila, temveč oblačila, ki so v kulturi namenjena seksualnim situacijam, kar pa je več kot nedvoumno sporočilo.«

Še več nasprotovanja je vzbudil vstop na tržišče francoske linije za žensko spodnje perilo, namenjeno deklicam od štiri do dvanajst let: »S tem vzpostavijo povezavo z otroško pornografijo in skušajo na določen prekrit način omiliti dejavnik zlorabe v otroški pornografiji, da ne bi bilo videti tako hudo, kot smo mislili. Sedaj bodo šli še korak naprej. Korak bliže točki, kjer iz otrok delajo odrasle in jih seksualizirajo, kot so bili na določen način seksualizirani že odrasli.« (Laci Green)

Medtem ko popularna kultura predstavlja deklice kot mlade ženske, pa se pornografija na vse pretege trudi mlade ženske prikazati kot pred-pubertetnice. Bolj kot kadarkoli prej, pornografija postavlja v ospredje komaj polnoletna dekleta in najstnice. Z odstranitvijo poraščenosti in posnemanjem deklic s kitkami, poskušajo resnično vse, da bi bile videti kar se da mlade. Niso le pornografi tisti, ki seksualizirajo mladostnike. Zahvaljujoč pametnim telefonom, lahko to otroci počnejo tudi sami. Družabni mediji omogočajo ne le gledanje zanje neprimernih slik, temveč tudi njihovo objavo, kar lahko ima za otroke pogubne posledice.

Telefoniranje je verjetno zadnje, kar boste danes videli najstnika delati s telefonom. Medtem ko najstniški fantje pošljejo okoli 2500 SMS sporočil na mesec, jih najstniška dekleta pošljejo več kot 4000. To je povprečno 135 sporočil na dan. In nekateri jih pošljejo še več. Večina najstnic piše sporočila o fantih ali pa jih pošilja fantom. Lahko bi rekli, da je to sodobna oblika »šepetanja na blazini«. Odkar je »Facebook« postal mesto, kjer se začne toliko najstniških zvez, so družabni mediji povzročili, da je biti »seksi« na spletu prav tako pomembno, kot biti »seksi« v resničnem življenju. Velikokrat svojo podobo prilagodijo pričakovanjem, ki jih mediji posredujejo o lepoti, priljubljenosti ali spolnosti. Čas v virtualnem svetu, lahko dekletom pričara iluzijo čustvene bližine s fanti, ki jih v resničnem življenju komaj poznajo. Komunikacija preko računalnikov pospešuje občutek intimnosti na različne načine. Če ne stojiš osebno pred nekom, si takoj manj v zadregi. Uporabniki socialnih mrež poročajo, da so se z nekom, ki ga niso dobro poznali, v kratkem času zelo zbližali. Po mnenju dr. Lucie O’Sullivan, dekleta, ki pošiljajo največ SMS sporočil, zelo verjetno tudi bolj eksperimentirajo s spolnostjo: »Prekomerni pošiljatelji SMS sporočil, ki so bili po številu poslanih sporočil v zgornji četrtini, so imeli štirikrat večjo verjetnost, da so v enem letu doživeli več različnih seksualnih dejanj, kot njihovi vrstniki v isti starostni skupini.«

Znanstvene raziskave dr. O’Sullivanove prav tako kažejo, da je pošiljanje sporočil predpriprava za »seksting« 3. V njeni anketi je skoraj 30% najstnikov priznalo, da so svoji simpatiji že poslali svojo golo ali skoraj golo fotografijo. Toda kaj se zgodi, če se slika znajde na spletu?

Dr. Susannah Stern, profesorica komunikologije na Univerzi v San Diegu, pravi: »Razumeti moramo, da mlada oseba, ki stori kaj takega, ni slab otrok. Otroci mislijo, da to ni slabo, temveč nekaj, kar se zdi prijetno in verjetno veliko bolj varno, kot imeti resnični spolni odnos. Odrasli velikokrat obupujejo in vijejo roke ob pogledu na posamezno dekle in pogosto tudi na njene starše, in pravijo: »Le kako si lahko kaj takega storila? Zakaj si storila kaj takega?« Zame to ni nič šokantnega. Če si podrobneje ogledamo našo kulturo, z vseh strani kriči: »Oglašuj se, uprizarjaj se, razkazuj se.« Če mladostniki ne bi sprejemali tega sporočila, bi ignorirali prevladujoče sporočilo, ki ga danes kultura namenja mladini.«

Strokovnjaku za družbene medije, Jessi Millerju, so takšne zgodbe zelo dobro znane. Učence sedmega in osmega razreda po vsej Britanski Kolumbiji seznanja o slabosti »biti spolno privlačen na družbenih medijih«. Toda še sam je presenečen, koliko so otroci pripravljeni pokazati in deliti na spletu. Večino staršev vznemirja, da za veliko otrok »zasebno« postaja vedno bolj javno. Deloma zato, ker zasebno pogosto pomeni vsako mesto, kamor starši ne morejo. Pogosto je to mesto prav na spletu. Menimo, da enačijo zasebno z nečim, kar je sramotno. Svojega spolnega življenja pa se ne sramujejo. V mnogih pogledih je to v svetu spolnosti pravzaprav razveseljujoč trend, toda posledično nimajo v svojem spolnem življenju nikakršne zasebnosti. Z opisovanjem življenja pred spletom, poskuša Jesse Miller otrokom ponazoriti, da samo zato, ker nam tehnologija olajša določena dejanja, še ne pomeni, da jih je tudi modro storiti: »Če sem v svoji mladosti želel posneti fotografijo samega sebe, sem moral najprej kupiti zvitek filma. Pred kopalničnim ogledalom sem se 24-krat slikal, nato pa sem film odnesel v trgovino. Tam so mi izročili 24 fotografij, natisnjenih na papir. Predstavljate si zdaj, da se obrnem k prodajalcu in rečem: »Veš kaj? Rad bi ti eno sliko podaril. Na zadnjo stran lahko, če želiš, napišeš komentar. Lahko jo tudi všečkaš.« Če bi vaša mama in oče na svoj telefon takoj prejela kopijo vsake fotografije, ki jo posnamete s svojim digitalnim fotoaparatom, bi še vedno toliko fotografirali? Bi še vedno fotografirali na enak način? Vsak, ki ima danes na svojem prenosnem računalniku, iPhonu, iPadu ali drugi napravi posnetek ali video mladoletnega otroka, ki nosi manj kot kopalke, poseduje otroško pornografijo in to je kaznivo dejanje.«

Spolne dogodivščine in zlorabe otrok dandanes predstavljajo priljubljeno temo nočnih poročil po vsej Severni Ameriki. V Britanski Kolumbiji čaka skupina najstnikov na obtožnico zaradi otroške pornografije potem, ko so na »Facebooku« objavili posnetke šestnajstletnega dekleta, ki naj bi jo več storilcev posililo na »rave« zabavi. Tudi potem, ko so bile slike odstranjene in je policija pozvala otroke, naj nehajo za situacijo kriviti žrtev, so se napadi in zmerjanja na družbenih medijih nadaljevala. Zakonodajalci zato razmišljajo o oblikovanju novih obtožnic za nadzor t. i. »zlovoljnega sekstinga«, kar pomeni širjenje golih slik, kot obliko ustrahovanja ali nadlegovanja.

Navkljub življenju v hiper-seksualiziranem svetu, pa dekleta še vedno upajo na »srečno življenje do konca svojih dni«. Želijo si romance, želijo si biti ljubljene.

Manj kot teden je še do poletnih počitnic in dijaki gimnazije Chatelech High School v Secheltu le z odporom obiskujejo pouk. Paddy McCallum upa, da bodo romantični pesniki 17. stoletja pritegnili pozornost raztresenih učencev. Jezik je morda drugačen, vendar je za dekleta sporočilo enako: »Dekleta še vedno upajo, da je navkljub pornografiji in vseh zahtevah do njih, nekje še vedno morda možnost za romantiko. Da obstaja še vedno možnost za skrivnosti, ljubezen in strast.« (Paddy McCallum)

Toda ljubezen in strast nista pomembna samo za dekleta. Raziskovalka spolnosti Lucia O’Sullivan je preiskovala hrepenenja obeh spolov in rezultati so bili morda presenetljivi: »Odkrili smo, da imajo dejansko tako mladi moški kot tudi mlade ženske, bolj močno, bolj pozitivno asociacijo z romantiko, kot s seksom. Moški pravzaprav niso kazali nič večje naklonjenosti do seksa.« Toda kljub hrepenenju po ljubezni, jih lahko pornografija oropa sposobnosti, da bi uživali v njej: »Prejeli smo več klicev. V enem mi je mladenič dvajsetih let zaupal, da je v preteklosti veliko časa porabil za ogled spletne pornografije, zdaj pa ne more imeti pravega razmerja. »Preprosto ne morem. Nič me ne vzburi.« Torej je fiktivno razmerje, ki ga je videl na spletu, v svoji glavi povzdignil in poenotil z običajnimi in zdravimi razmerji.«

Za blogerje, kot je Vanessa Fraser, je rešitev jasna. Prava romantika in intimnost se bosta vrnili, ko bodo tako fantje kot dekleta lahko spet sprejeli zdravo spolnost: »Kot prvo moramo dekleta naučiti, da želja po seksu ni nič slabega. Sprejeti to pomembno odločitev še ne pomeni, da si razuzdanka. To še te ne naredi promiskuitetne. Pomeni le, da si ženska, ki sama odloča o svoji spolnosti.«

Laci Green k temu dodaja: »Pri dvanajstih sem si želela, da bi s starši lahko imela odkrit pogovor o spolnosti in razmerjih. Lepo bi bilo, če to ne bi bil tako stigmatiziran tabu. Želim si, da se zaradi tega takrat ne bi tako sramovala in počutila krivo.« Le redki najstniki imajo srečo, da živijo v družini, kjer vlada odprt dialog o spolnosti. Prav zato, ker se otroci ne počutijo obsojani, lahko priznajo napake, ki so jih naredili.

Učenci v razredu učitelja Paddy McCallumova, so naredili dovolj lastnih napak. Njihova zadnja naloga pri predmetu »Medijske študije« je svetovati mlajšim učencem, kako se upreti pritiskom, ki jih hočejo seksualizirati. Kako ohraniti, kar je najpomembnejše – otroštvo.

Prevedla Andreja Poštrak

Avtor: Eddy Nahmias, Stephen Maitzen

Vir: zofijini.net