Učiteljica je imela navado podariti svojim učencem majhno darilo ob koncu šsolskega leta; moder trak z besedami »Kdo sem jaz – spreminjam svet!«, natisnjenimi z zlatimi črkami.
Vsakemu učencu je zraven še povedala, zakaj jih je rada učila in kako je vsak izmed njih prispeval dragocen delež k pouku.

Nekega dne se je vprašala, kakšen učinek bi imela ta mala navada na vso sosesko. Vsakemu učencu je dala tri trakove in jim naročila, naj dajo en trak nekomu, ki si ga po njihovem zasluži. Ostala dva naj dajo isti osebi, ki ju podari naprej z istim namenom. Potem pa bi poročali kaj se je zgodilo.

Eden od učencev, ki je imel honorarno delo, je trak podaril svojemu šefu, razdražljivemu možakarju, ki pa je vseeno cenil izkazano čast.
''Občudujem vse, kar ste naredili,'' je rekel šefu.''Mislim, da ste ustvarjalen genij in resnično pošten človek. Ali mi dovolite, da pripnem ta modri trak na vaš suknjič kot znak mojega spoštovanja?''

Fantov šef je bil presenečen, pa tudi zadovoljen. ''Seveda, zakaj pa ne ?'' je rekel.
''Ostala dva trakova pa podarite ljudem, ki vam veliko pomenijo.'' Tako, kot sem storil jaz. Gre namreč za šolsko nalogo.''
''Seveda,'' je odvrnil šef.

Tisti večer se je šef vrnil domov z modrim trakom pripetim na suknjič. Pozdravil je 14-letnega sina in dejal: ''Nekaj čudnega se mi je danes zgodilo. Vidiš tale trak? Podaril mi ga je delavec. Vidiš kaj piše na njem – 'Ker zame spreminjaš svet'. Dal mi je še en trak, ki naj ga dam nekomu, ki je izjemen in  mi veliko pomeni. Danes je bil precej naporen dan ampak na poti domov sem si dejal. 'Samo ena oseba na svetu je, kateri bi rad podaril tale trak'. Vem da te velikokrat oštevam ker se ne učiš dovolj, ker misliš samo o tem, kako bi se šel zabavat s prijatelji, ker imaš vedno razmetano sobo…Toda danes bi ti rad povedal, koliko mi pomeniš. Ti in tvoja mama mi pomenita največ v življenju. Rad bi, da sprejmeš ta modri trak kot znak moje ljubezni do tebe. Premalokrat ti povem kako te imam rad, vem. Rad te imam in mislim da si čudovit otrok! ''

Po teh besedah je sin bruhnil v krčevit jok. Celo telo se mu je treslo od ihtenja. Oče ga je tesno objel in  dejal: ''Vse je v redu, že dobro. Sem kaj takega rekel? ''
''Ne, oči.'' je odvrnil sin, ''samo…Odločil sem se, da naredim samomor. Jutri. Vse sem načrtoval. Mislil sem, da me ne maraš, pa tako sem se trudil. Ampak zdaj se je vse spremenilo.

Zgodba je resnicna.

Vir: Christian Godefroy

Prevod: www.klub-srecnih.si