Nekje visoko v gorah raste drevo.
Ne zima, ne veter, ne mraz,
ne razbeljeno sonce, ne suša,
nič ne bo preprečilo da rodi sadež.
morda jabolko, hruško, žir želod.

Tam nekje živi ženska, starka.
Na jesen življenja je ponosna,
Ponosna, da je rodila otroke,
čeprav v pomanjkanju vsega,
brez prave prehrane, oblačil.

Ob reki sta se sprehajala objeta,
mlad par, ona drobcena, suhljata,
z željo da ustvarita družino,
da ona povije otroka, dva,
ona komajda odraslo dekle.

In tam zgoraj sije sonce,
takšno, ki osreči vse, naravo,
ljudi, vse žene in dekleta sveta,
matere ki ljubijo, se razdajajo,
katere pozabljajojo na sebe.

Pozabljajo in nudijo otrokom,
da ne bodo čutili pomanjkanja,
preslišijo zbadljivke, zla besede,
ob tem pa se smehljajo, se veselijo,
ter božajo nežne otroške ročice.

In te žene, matere, dekleta,
so največje bogastvo sveta,
neprecenljivo, nekaj lepega,
dišeč cvet ki nikoli ne ovene,
cvet ki ga vsak od nas ima v srcu.