Neizrekljivo bela.
Pridušeno bela nežnost
in ranljivost zgoščenih zvokov.
O, cvetna veja drevesa,
razžarjena luč vode,
globoka svetloba magične moči,
podzemna pianistka,
vznikla s svojim glasom
in vitkimi prsti ob telesu,
zapredena v deviškost zemlje
s svojo gibko lepoto,
z utripajočim sijem kometa.

Zeleni se jutro.
Impresija.
Pojav občutka.
Ustavitev časa.

Čebele se selijo v hrepenenje
skoz bele ustnice življenja.
Žareča belina
brusi mrzlo osamljenost.
Pod molkom ozračja
pulzirajoča, osamljena in zakoličena
s svojim žvrkljanjem nebeških snovi
globoko v svojih nedrih,
ki se jih roke niso dotaknile.

Melodija s pogledom duše.
Zenica se mi je usedla na ustnice cvetov.
Sončna svetloba si, rdeči sadež v meni
in sled mojega spomina je izbrala
svojega metulja na orkanu barv.
Vzletel bo v ljubezenskem jutru
z dihom pomladi iz grude toplih rok.
O, moje drevo, kako bela
je danes tvoja cvetna nedelja
in kako neslišno si položilo nasmeh
svojih cvetov na moje zapestje.