"Zdaj sem vesela, zdaj žalostna, zdaj te ljubim, zdaj sovražim," poje pevka v neki pesmici. Poznate morda tudi vi takšna ali podobna čustvena stanja, ki sledijo eno drugemu ali obstajajo celo istočasno? Od kod takšno protislovje, za katero bi treznega razuma rekli, da je nemogoče? Če nekoga ljubiš, ga vendar ne moreš sovražiti – in obratno? In vendar to ni nemogoče na astralni ravni bivanja, kjer delujejo naši občutki, želje, čustva, razpoloženja - z eno besedo naša duševnost.

Težko si predstavljamo, kakšno bi bilo naše življenje brez čustev; nekako pusto in enolično, si mislimo. Hkrati pa morda ugotavljamo, da nam čustva in želje življenje tudi grenijo, nas naredijo nezadovoljne, jezne, žalostne in nesrečne (posebno takrat, ko se nam ne uresničijo) namesto, da bi nas duhovno bogatili.

Svetu čustvovanja, želenja in občutenja pravimo tudi astralni svet ali svet naše duševnosti. Astralna raven je običajna raven zavedanja največjega števila ljudi. Tu se učimo izražati čustva, izražati ljubezen in v sebi prepoznavati hrepenenje. Je pa vse to treba obvladovati. Običajno se gibljemo med skrajnostmi: ali se v čustvih utapljamo ali pa jih zatiramo.

Na astralni ravni vsako čustvo, občutek ali želja dobi svojo obliko, barvo, kar je za marsikaterega aspiranta (duhovnega iskalca) zelo mamljivo. Odkriva namreč nov svet, kar je zelo dobro, vendar se v njegovih fenomenih lahko izgubi, ko pozabi, da gre za fenomene, ne za resnico, ki jo išče in ki je onkraj teh minljivih in spremenljivih pojavov. Dobro je ta svet poznati, ni pa se dobro v njem pretirano ustavljati, ker obstajajo še finejši nivoji bivanja.

Astralni svet bi lahko primerjali z vodo, ki je lahko bolj ali manj čista oziroma umazana in bolj ali manj mirna ali vzburkana. Bolj ko je voda bistra in njena gladina umirjena, bolj se skozi našo duševnost lahko izrazijo lastnosti našega notranjega bitja, naše duše. Ko pa smo čustveno nemirni, se odsev notranjega jaza popači in popačeno je tudi naše zaznavanje okolice in samega sebe. Čustva se lahko v hipu spremenijo v svoje nasprotje ali pa se prelivajo med sabo. Morda ste tudi sami kdaj čutili, da vam je bil nekdo všeč in vas je privlačil, potem pa je rekel ali storil nekaj, kar vas je odbilo in, zbogom, naklonjenost do njega. Razlog je v tem, da na astralni ravni ni stabilnosti. V tem je bistvo mnogih naših težav. Po drugi strani se nemalokrat zgodi, da nas čustva in razpoloženja za dlje časa 'potegnejo za sabo' podobno kot vodni vrtinec. Prej mirna voda se vzburka in izgubimo nadzor nad seboj. Tako pridemo do pojava, ki mu pravimo slepilo: svet začnemo doživljati skozi očala naših čustev. Do slepil lahko pride zelo hitro, ker je astral sam po sebi zelo nestabilen. Ponavadi vidimo vse rožnato ali pa vse črno, v resnici pa še zdaleč ni tako.

Slepilo bi lahko definirali kot popačeno čustveno predstavo o resničnosti, ki se ne ujema z resničnostjo. Slepilo ljubezni, na primer, izhaja iz predstav, ki nam jih kar naprej ponujajo  številni filmi in romani. Ves blišč, romantika, ki se v filmih tako hitro in gladko odvija, nas nehote zavaja, lahko do te mere, da jo zamenjujemo za pravo ljubezen. Partnersko razmerje je največkrat naslikano kot nekaj idealnega. Če dodamo k temu še predstavo o romantični ljubezni, ki je tudi slepilo, lahko razumemo, zakaj je toliko strahu in trpljenja zaradi tega. Ko si ustvarimo predstavo, kakšna da je ljubezen, od drugega na subtilen način terjamo, da ji ustreza in tako ga pravzaprav tiraniziramo, kar je nasprotje ljubezni. Zaradi navezanosti na drugega človeka, ki jo zamenjujemo za pravo ljubezen, v odnosih velikokrat trpimo, saj se bojimo, da bomo tega človeka izgubili. Ob tem lahko pozabimo, da je ljubezen prijateljski odnos, ki ga je treba vseskozi razvijati in se soočati najprej s svojimi  slabostmi, potem pa še s partnerjevimi in se ga učiti sprejemati takega, kot je. Pri zdravem ljubezenskem odnosu gre tudi za obojestransko dopuščanje različnosti in vzpostavljanje nove kakovosti v odnosu.

Pravzaprav so slepila neke vrste svetovna bolezen na astralni ravni bivanja. Lahko so stvar posameznika ali skupine. Omenjeno slepilo ljubezni in sentimentalnosti je zelo razširjeno med ljudmi. Tudi slepilu strahu podlegamo več ali manj vsi, kar se kaže kot strah tako pred smrtjo kot življenjem in njegovimi izzivi. Strah pred smrtjo je civilizacijsko pogojen, ker smo kot civilizacija preveč usmerjeni samo navzven v zunanji svet. Mislimo, da je vse, kar je, samo tisto, kar vidimo, občutimo, tipamo in da je s smrtjo fizičnega telesa konec življenja. Zaradi takega dojemanja sveta smo izgubili stik z našo notranjostjo in vse, kar je neotipljivega, duhovnega, nas bega, plaši.

Pri slepilu nacionalizma pa gre za pretirano poudarjanje vrednosti lastnega naroda na račun drugega. Zaradi tega prihaja tudi do vojn, ko se nek narod ali posamezniki počutijo več vredni kot drugi. Praviloma gre za manipulacije politikov, ki usmerjajo nezadovoljstvo množic proti nekemu grešnemu kozlu. Tako se ustvarja slepilna predstava o večvrednosti nekega naroda, v zadnjem času sta izstopajoča primera tega slepila Amerika in Izrael.

Zelo razširjeno je slepilo materialnosti, ki pretirano poudarja materialne dobrine in fizično raven bivanja, vključno s fizičnim telesom. Posledica tega slepila je brezvestno izkoriščanje narave, v kateri vidimo samo sredstvo za potešitev naših potreb in želja.

Na duhovni poti je značilno slepilo idealizma. Bistvo tega slepila je v tem, da neke lahko zelo pozitivne ideale zamenjujemo za doseženo stanje, za konec poti. Spoznanja, do katerega smo prišli, ne skušamo uresničiti, ampak se samo pogovarjamo o tistem idealu in si domišljamo, da smo cilj že uresničili ter smo zadovoljni sami s sabo, ker imamo tako dobre ideje.

Slepila si nehote in nevede pridobivamo skozi vse življenje. V veliki meri so privzgojena in lahko izhajajo iz načina življenje cele civilizacije, iz širšega okolja, v katerem odraščamo in živimo, in vrednot, ki veljajo v njem, iz družinskega okolja ... Lahko odrastemo s slepilom, da so drugačno usmerjeni ljudje (bodisi politično, nazorsko, versko, spolno …) manjvredni in se slepimo s predstavo o svoji večvrednosti, ki je v resnici netolerantnost in ozkost ter nesprejemanje drugačnosti.

Slepilu podležemo, ko nas za dlje časa zapelje nek lažni blišč. Zelo mamljivo je verjeti, da sem jaz več vreden kot nekdo drug samo zato, ker pripadam določenemu narodu. Tako si prikrivam lastne komplekse in težave in zato se mi z njimi ni treba zares spopasti. V skladu s svojo slepilno predstavo tudi delujem in tako sodelujem v nepravilni akciji.

Premagovanje slepil je proces. Trezen razumski razmislek je največkrat najboljše zdravilo zoper slepilo. Začne se z iskrenostjo do sebe. Šele ko smo iskreni do sebe, se lahko problemov dejansko zavedamo. Ponavadi se dogaja ravno obratno: neke situacije nočemo sprejeti in se nad nekom jezimo, posledica pa je občutek krivde v nas, da smo nekoga prizadeli. Začnemo se boriti sami s sabo in prihajamo v konflikte. Nočemo si tega 'greha' oprostiti, ker imamo o sebi idealno predstavo, kakšni bi morali biti. Sprejeti sebe pomeni videti to predstavo o sebi in vedeti, da to pravzaprav nismo mi. Ko nam to uspe, postanemo nedolžni kot otroci.

Druga stvar je poštenost - da ne manipuliramo z drugimi in s sabo. Po drugi strani se lahko zavedamo, da manipuliramo z drugimi. Lahko se komu na primer dobrikamo in se sprenevedamo, kako nam je všeč, čeprav nas kakšna njegova lastnost zelo moti. Vendar mu tega ne povemo, ker se bojimo, da bi izgubili svoj status ali ker  pričakujemo od njega uslugo ali pozornost. S takšnim sprenevedanjem začnemo ustvarjati v sebi slepila in se izgubljati v lastnih lažeh. Slepila pačijo medsebojne odnose in mnogokrat so ti odnosi slabi zato, ker nismo pošteni drug z drugim in sami s seboj.

B.Š.
www.cdk.si/soutripanje