Piše: Sanja Lončar v Vivi www.viva.si

Bo nova zakonodaja o zdravstvenih trditvah olajšala ali otežila potrošniško izbiro? Ali tudi vaš e-naslov zasipajo svarilna pisma o Codex Alimentariusu in novih omejitvah na področju naravnega zdravljenja?

Kaj od napisanega drži in ali je preplah upravičen, smo vprašali Sanjo Lončar, eno najvidnejših zagovornic naravnih rešitev, avtorico zelo branih knjig in vodjo projekta Skupaj za zdravje človeka in narave.

Pravijo, da je na Nizozemskem letos stopila v veljavo zakonodaja, ki se obeta tudi nam in po kateri bodo možnosti pisanja o zdravilnem delovanju hrane in prehranskih dopolnil precej omejene. Je to res?
Dopis, ki kroži, vsebuje tudi površne in netočne informacije, v bistvu pa se dotika resničnega problema. Ne vem, ali se bo slišalo kot dobra ali slaba novica: ne gre za neko novo zakonodajo, ampak za zakonodajo, ki jo že imamo. Uredba komisije (EU) št 432/2012 je 14. decembra začela veljati povsod, tako na Nizozemskem kot pri nas. Gre za seznam dovoljenih zdravstvenih trditev, ki dopolnjuje uredbo 1924 iz leta 2006, v kateri je že bilo določeno, da bo prepovedano vse, kar ne bo odobreno v tem seznamu. Torej, Nizozemska ni v nič slabšem položaju kot Slovenija, le da mi še vedno nismo dojeli, kakšne so možne implikacije takšne zakonodaje.

Dopis navaja, da tudi mediji ne bodo več smeli pisati o naravnih načinih zdravljenja, če bodo ob tem objavljeni oglasi ali bo to kako drugače povezano s tržnimi informacijami.
Zelo natančno sem prebrala uredbe, ki to določajo, in povsod je zapisano, da se omejitev navajanja zdravstvenih trditev nanaša le na komercialno plat, torej na embalažo, prospekte, oglasna sporočila. Zanimivo pa je, da zadeva tudi kampanje, ki jih podpirajo ali izvajajo javni organi. Torej, niti ministrstvo za zdravje vam več ne sme povedati, da je mleko zdravo za kosti, ker takšna trditev ni na listi dovoljenih.
V zakonodaji je tudi jasno zapisano, da uredba ni v uporabi za nekomercialna sporočila v tiskanih medijih in v znanstvenih publikacijah.

Zakaj torej Nizozemci ugašajo spletne strani s to vsebino in zakaj potem takšen preplah?
Peticija, ki jo te dni Nizozemci masovno podpisujejo, se nanaša predvsem na nejasne razmejitve in prevelika pooblastila inšpektorjev, da sami odločajo, kdaj gre za komercialno in kdaj za nekomercialno sporočilo. Če še ministrstvo v svoji kampanji ne more povedati, da sta sadje in zelenjava zdrava za srce (tudi ta trditev je na listi zavrnjenih), potem ne bo treba dolgo čakati, da kaj takega prepovedo tudi medijem.

Kako v današnjem času potegnemo mejo med komercialno in nekomercialno informacijo? Je to oblika medija? Število oglasov v njem? Če ima pravna oseba, ki ima svoje izdelke, istočasno tudi spletni portal, na katerem so nekomercialne informacije o zdravilnih močeh naravnih snovi – ali bodo komercialno naravo ocenjevali po strukturi lastništva?
Če dosledno izpeljemo idejo, ki je v tej zakonodaji že jasno začrtana, potem bomo hitro prišli do tega, da bo treba knjige Patra Ašiča prepovedati, ker vsebujejo zdravstvene trditve o jabolčnem kisu, ki niso odobrene – dokaz, da gre za komercialno sporočilo, pa inšpektorji lahko utemeljijo s tem, da gre za kis Patra Ašiča – pater je torej v svojih knjigah promoviral svoj izdelek.

Enako usodo bi lahko dočakala Marija Treben, saj bi po mogočem tolmačenju današnje zakonodaje lahko bila promotorica neregistriranih švedskih grenčic, ki jim pripisuje resne zdravstvene učinke. Enako velja tudi za Kneippa ali Hildegardo – tudi njihove blagovne znamke danes obstajajo. Kaj bi se šele zgodilo knjigam Alfreda Vogla? Opisuje namreč pripravke, ki so v njegovem času sicer veljali za zdravila, zaradi novih pravil registracije pa so mnogi od njih zdaj v kategoriji prehranskih dopolnil in o njihovih vplivih na zdravje ne bi smeli ničesar brati in slišati.
Jih bo zakonodaja izvzela, ker so vsi že dolgo mrtvi? Bi to pomenilo, da mrtvi lahko govorijo, živi pa morajo biti tiho? Kot vidite, se lahko zelo hitro zaplete.

Vrnimo se k seznamu dovoljenih trditev. Namen uredbe, tako uradno piše, je zagotoviti visoko raven varnosti potrošnikov in olajšati njihovo izbiro. Bodo dovoljene trditve prinesle več reda?
Nekaj dobrega vsekakor bo – ne bomo več brali in poslušali reklam, ki razlagajo, kako nas bodo margarine rešile pred holesterolom ali kako bodo jogurti rešitev za naš imunski sistem ali prebavo.
Ko pa pogledamo bolj natančno, kaj bo dovoljeno in kaj zavrnjeno, imamo precej razlogov za skrbi. Že sam podatek, da je bilo vloženih 44.000 zahtevkov za različne zdravstvene trditve, ki so jih štiri leta pregledovali in evalvirali, na koncu pa jih odobrili le nekaj več kot 200 (z različnimi variacijami), je zastrašujoč. To je manj kot pol odstotka vseh zahtevanih trditev. Tudi če seštejemo vse variacije, pridemo le na nekaj odstotkov vseh predlaganih trditev.

Ko pa pogledamo, kaj je odobreno, gre za 90 odstotkov trditev, ki se nanašajo na posamezne vitamine ali minerale. Tako denimo lahko povemo, da ima vitamin C (tudi umetni!) vlogo pri delovanju imunskega sistema ali da ima vlogo pri zaščiti celic pred oksidativnim stresom, tega pa ne smemo povedati za limono ali acerolo, ki je med najboljšimi naravnimi viri vitamina C.
Podobno je pri vitaminu E. Dovoljeno je povedati, da ima vitamin E vlogo pri zaščiti celic pred oksidativnim stresom, tega pa ne smemo zapisati za olje pšeničnih kalčkov, ki je najboljši naravni vir tega vitamina.

Kje je tu logika?
Ne iščite logike. Iščite interes, ki stoji za tem, pa boste hitreje razumeli, zakaj so Nizozemci na nogah. Morda bo lažje razumeti, o čem govorim, če navedem nekaj zavrnjenih trditev – torej takšnih, ki niso dobile zelene luči in jih ne smejo uporabiti v komercialni predstavitvi izdelka: zelena pomaga pri odvajanju vode, uživanje zelenjave različnih barv pomaga zaščititi zdravje, sok brusnice ima pozitivne učinke na urinarni trakt …

Verjetno se bo veliko ljudi vprašalo, kako je mogoče, da ta skorajda splošno znana dejstva niso dovoljena kot trditve – saj niti ne gre za zdravstvene trditve?
Očitno je, da se je obseg zdravstvenih trditev, kot jih razumejo po novem, zelo razširil. Prej je bila zdravstvena trditev, da nekaj zdravi denimo raka, diabetes, gripo ... Pripravljavcem tega zakona, oziroma tistim, ki so v njegovem ozadju, je uspelo skozi zadnja vrata vpeljati popolnoma nov pogled na zdravje. Vse, kar deluje na kakršenkoli proces v telesu, je po novi uredbi definirano kot zdravstveni proces.

Drug nevarni premik se je zgodil v metodologiji, ki omogoča, da skoraj vse predlagane trditve zavrnejo.
Za vsako zavrnjeno trditev je mogoče prebrati utemeljitev, zakaj je zavrnjena. Ker me vse zelo zanima, sem prebrala na stotine obrazložitev teh zavrnitev. Ravno končujemo drugi del knjige o zdravilnih močeh začimb, zato imam na mizi gore kredibilnih znanstvenih študij o hrenu, gorčici, zeleni. Med njimi so tudi klinične študije, objavljene v uglednih svetovnih strokovnih medijih. Na drugi strani pa berem, da nič od tega ne bo dobilo statusa dovoljene trditve.

Zakaj, če je veliko dokazov, ki pravijo drugače?
V večini primerov sistem zavračanja uporablja naslednje argumente: delovanje ni dokazano skozi klinično študijo na ljudeh. Ta pogoj je zelo težek, posebej če ne upošteva tisočletnih izkušenj tradicionalne medicine in če je kriterij klinične študije enak merilom verifikacije zdravil. Pomislite sami. Četudi bi se kakšen zdravnik hotel lotiti denimo ugotavljanja zdravilnih učinkov kopriv in bi mu kdo za to celo zagotovil zadostna finančna sredstva, je velika verjetnost, da bi mu izvedbo preprečila lastna stroka, ker se zdravnik ne sme ukvarjati s snovmi, ki niso zdravila. Torej, zdravnik bolnika ne sme zdraviti z živilom, ker bo s tem lahko ogrozil njegovo zdravje. Vsaj tako pravi doktrina.

Hrana ni zdravilo – torej tudi po tem kriteriju ne more biti predmet medicinske raziskave, ko gre za resne indikacije. Če pa raziskave ni opravila medicina, potem ta ne more biti priznana kot strokovna. Razen ko se tega lotijo multinacionalke, ki imajo lastno armado zdravnikov, lastne inštitute in zadosti kapitala – žal pa ni v njihovem interesu, da bi kdo ugotovil, kako zdrave so koprive.

Če pa se kljub vsemu pojavijo klinični dokazi, obstaja še ena varovalka, ki jo lahko preberemo v mnogih obrazložitvah zavrnjenih trditev: da kljub izmerjenim učinkom ni pojasnjen mehanizem delovanja in s tem povezava med trditvijo in živilom oz. sestavino.

Če bi nekomu uspelo celo to, potem pride na vrsto še en rezervni stavek, in sicer da rezultati različnih študij niso konsistentni. Torej, če vam uspe nekaj klinično dokazati, zadostuje, da nekdo postreže z drugačnimi rezultati – in rezultat bo zavrnjen, ker ni splošnega znanstvenega strinjanja.

Je sploh kakšen izhod iz te situacije?
Dejstvo je, da bodo tisti, ki želijo spoznati zdravilne učinke sadja, zelenjave, zdravilnih rastlin in začimb, morali v to vložiti več napora kot do zdaj. Podatki več ne bodo na voljo v obliki brošur, prospektov, predstavitev … Mogoče bo res manj zavajanja, vendar bo tudi manj dosegljivih informacij.

Bo to konec vašega delovanja v zvezi z ozaveščanjem o naravnih rešitvah?
Ravno nasprotno. Zdaj se šele začne. Menim, da nevladne organizacije čaka več dela kot kadarkoli prej.

Dejstvo je, da bodo tisti, ki želijo spoznati zdravilne učinke sadja, zelenjave, zdravilnih rastlin in začimb, morali v to vložiti več napora kot do zdaj. Podatki več ne bodo na voljo v obliki brošur, prospektov, predstavitev … Mogoče bo res manj zavajanja, vendar bo tudi manj dosegljivih informacij.

V večini primerov sistem zavračanja uporablja naslednje argumente: delovanje ni dokazano skozi klinično študijo na ljudeh. Ta pogoj je zelo težek, posebej če ne upošteva tisočletnih izkušenj tradicionalne medicine in če je kriterij klinične študije enak merilom verifikacije zdravil.