Prava različnost, ki se med sabo dopolnjuje naredi vse bogate.
Pa ne bogate, da se ima mnogo pod palcem, ampak bogate v resnični skupnosti.
Ljubezen pravi, sem enaka, vendar ste vi različni.

Različni pa ste zato, da bi si eden drugemu darovali, edino s tem boste imeli vsi vse, tako ste narejeni.
Če pa se ne boste držali tega, pa se boste edem drugega izkoriščali in ropali.
Nikoli ne boste srečni, ko vas bodo večji izkoriščali, ko boste pa vi postali večji, boste vse to pozabili in sami postali taki.

Komaj pa se boste začeli v svojem brlogu ali palači veseliti imetja, ki ste ga nagrabili bo že napadeno in ogroženo. Doletela vas bo bolezen in smrt sramota takih dejanj.
In to je trn, ki vas bo bodel, pod katerim boste trpeli se vpraševali zakaj sem rojen kot tak, tako dolgo dokler ne boste v vsej ljubezni sprejeli življenja na popolnoma drugačni osnovi.
To je Kristus.

Ali človeštvo reže vejo na kateri sedi?
Samouničevalnost je zmeraj taka.
Zaradi tega je v današnjih časih enega pravega sožitja tako malo, vse bolj spoznavamo da manjka ravno nekaj osnovnega.
Najbolj žalostno je to da se tega zavemo največkrat ob hudih trenutkih, namesto da bi se tega zavedali že prej, preden vse to povzročimo.
Vendar tudi ob tem spoznanju in v tej revnosti, se bodo mnogi radostno obrnili k resničnemu življenju, bolj kot kdajkoli prej.

Senca tega, ki tega osnove, ki so še ostale, tako močno zlorablja ravno v napačne namene, da marsikomu kljub vsem dobrim namenom, zaradi takih ali drugačnih razlogov postane zaradi tega sčasoma nevredno ravno to, kar človeka dela človeka.
Pazite da ne boste temu žrtvovani ker:
"To dela tak svet".

Čudni smo, delamo tako, kot da človek sam, ne bo nosil tega posledic.
Ob vsej opustošenosti zemlje ljudje nimajo dela-
(čeprav bi ga bilo obilo, če bi hoteli iskreno vse to popraviti),
vsak bi lahko imel dovolj dela in denarja, s tem bi se pri ljudeh spremenilo bistveno, saj bi se vsak počutil kot vredno bitje, ki dela in živi za skupno blaginjo.
Kljub vsemu neke vrste obilju smo v tem svetu revni, revni čistega srca takega namena,
iskrenega pogleda in takega dejanja, življenja, ki je vsem v dobro, predvsem pa revni enega iskrenega ljubečega sožitja.

Moramo se res do dna srca iskreno vprašati ali smo tako iskreni do pravega življenja, da smo dali prednost biti v sebi, ki je tega tudi zmožna.
Ali služimo temu? In če ne služimo temu, kaj lahko po tem od življenja sploh pričakujemo?
Vsako iskreno ljubeče srce tega pomanjkanje ne želi sebi niti drugim.