Človek naj bi se od živali ločil predvsem po človečnosti: vsakdo naj ima pravico do takšne življenjske ravni, ki zagotavlja njemu in njegovi družini preživetje, zdravje in osnovno blaginjo, vključno s hrano, obleko, prebivališčem, zdravniško oskrbo in osnovnimi socialnimi storitvami. Pustimo ob strani socialno nadgradnjo, ki je dobrobit razvitejših družb.

Načelo pravične delitve pomeni, da ima vsak človek na tem planetu, ne glede na narodno, rasno ali versko pripadnost, prepričanje ali kakršnokoli drugo posebnost, zagotovljene (vsaj minimalne) dobrine za preživetje ter prost dostop do materialnih in intelektualnih bogastev, tehnologije, kulture in drugih človeških pridobitev.

Ali v 21. stoletju tega res ne moremo zagotoviti vsakomur? Odgovor je: lahko, a z drugačnim razporejanjem virov in dobrin. Možno je najti načine, ki to omogočajo, in to brez resnejšega degradiranja oskrbe in standarda povprečnega človeka v razvitem svetu. Gre za uporabo tistega, česar je preveč (15% vse hrane se v razvitem svetu zavrže), gre za modrejše gospodarjenje, reciklažo in predelavo odpadkov, za učinkovitejšo izrabo virov, vse v duhu sonaravnega gospodarjenja in trajnostnega razvoja.

Nam je načelo delitve v resnici nekaj zelo tujega? Družine, te osnovne celice človeške družbe, ga običajno upoštevajo pri svojem odnosu z vsemi njenimi člani. Skrb za šibke, za »nove« in »razvijajoče« člane je v dobro urejenih družinah samoumevna, ne le za njihovo preživetje, poskrbljeno je tudi za njihov zdrav razvoj. Načelo delitve in navade, ki veljajo v družinah, širših družinskih skupnostih in do neke mere tudi v narodih, je treba razširiti na vso človeško raso. Razumevanje in doživljanje, da smo zares velika svetovna družina, je potrebno zato, da sprejmemo načelo delitve za ves svet.

Načelo delitve bi moralo zamenjati obstoječe načelo nujnosti rasti dobička. Tako bi omogočili pravičnejšo porazdelitev svetovnih dobrin, resnično ekonomsko sodelovanje ter nacionalno in globalno regulacijo trgov. To ne pomeni, da bi morali vsi ljudje na svetu delati enako, zaslužiti enako ter živeti v enaki politični in ekonomski ureditvi; to preprosto ni mogoče. Različna kultura, različna politična ureditev ter ekonomska tradicija ne prenesejo popolnoma enake – standardizirane – družbeno-ekonomske ureditve, kakršno skušajo danes celemu svetu vsiliti tržne sile, kar pa hkrati ne pomeni, da ne bi mogli vsi sprejeti (univerzalnega) načela delitve. Gre za sodelovanje na globalni ravni, kjer naj se rešujejo ekonomski problemi, kjer naj se srečujejo presežki in primanjkljaji in kjer naj se usmerja tok trgovine z (naravnimi) viri in ključnimi dobrinami. Za to ni potrebna niti prisila niti ideologija, gre le za razumevanje in upoštevanje načela človečnosti.

V konceptu delitve moramo upoštevati veliko število pogosto popolnoma nasprotujočih si interesov: globalne skupnosti držav, interese državnih/nacionalnih skupnosti, lokalnih skupnosti in zasebnikov. Zato je v začetni fazi zelo pomembna vloga držav. Te danes vse bolj prepuščajo vpliv v podjetjih ali drugih organizacijah skupnega pomena zasebnim lastnikom kapitala. V podjetjih je pomembno zagotoviti vpliv različnih interesnih skupin, ki se jih delovanje podjetij še kako tiče. Različni lastniki, ki zastopajo različne interese – od sebičnih (lastniki zasebnega kapitala) do družbeno koristnih (npr. ekološka gibanja) – morajo delovati demokratično, a ne v smislu »demokratičnosti« današnje politike, kjer vsakdo zagovarja predvsem lastne interese in šteje glasove premoči, temveč v nenehnem iskanju in usklajevanju najboljše politike podjetja, ki vsaj minimalno zadovoljuje interese vseh vpletenih lastnikov. Pri tem je najpomembnejše, da zasebni lastniki ne presežejo meje 49% lastnine podjetja, kajti le tako lahko dosežemo, da zasebni interesi ne prevladajo nad družbenimi.

SE NADALJUJE

Zoran Železnikar
Vir: www.prisluhni.si